Režiser Peter Farrelly, ki je s svojim bratom Bobbyjem v 90. letih z uspešnicami Dumb and Dumber in There’s Something About Mary tlakoval pot modernim “gravžastim” komedijam, je zadnja leta bolj ali manj uspešno plaval v bolj resnih vodah, med drugim tudi z oskarjem za najboljši film nagrejeno komično dramo Green Book. Toda sedaj se zdi, da je tega obdobja za nekaj časa konec in da se Farrelly vrača k žanru, s katerim se je proslavil; Ricky Stanicky je namreč za režiserja tipična odštekana komedija zmešnjav, ki se močno zanaša na nizanje absurdov, samoreferenčnih neumnosti ter straniščni humor. Že okvirni zaplet je skrajno trapast; Dean, Wes in JT so najboljši prijatelji, ki si v otroštvu izmislijo četrtega prijatelja po imenu Ricky Stanicky, ki jih neprestano rešuje iz težav, njegova večna “odsotnost” pa trojici pride prav tudi v dobi odraslosti, še posebej, ko je treba ubežati zabavi ob skorajšnjem rojstvu JT-jevega otroka. Pod pretvezo, da je Ricky zbolel za rakom na modih, se prijatelji odpravijo na koncert v Atlantic City, kjer spoznajo iztrošenega igralca Rock-Hard Roda (John Cena), ki se preživlja kot pevec opolzkih različic glasbenih uspešnic in trojici priskoči na pomoč, ko JT-jeva in Deanova žena želijo spoznati Rickyja. Kot je bilo že omenjeno, je zaplet filma izredno neumen, česar se film zaveda, vendar pa to s seboj prinaša cel kup problemov. Prvi je ta, da so osrednji trije liki odvratni in zoprni, film pa od gledalca pričakuje, da bo čustveno trepetal za njihove usode v trenutkih, ko jim grozi, da bo njihova dolgoletna (in nesmiselna) laž razkrita. Še večja težava je izredno majava kvaliteta šal; včasih zelo posrečeni namreč sledijo plitki vici o masturbaciji in drugih oblikah telesnega izločanja, kar zelo hitro postane ponavljajoče in utrujajoče. Toda tudi v najšibkejših trenutkih film pred popolnim potopom rešuje Cena, ki v vlogi Roda / Rickyja neizmerno uživa in s svojo močno prezenco in zanašanjem na gumijasto obrazno mimiko nasmeji gledalca do solz. Ricky Stanicky je kot celota kratkočasna in neškodljiva komedija, ki ponuja nekaj trenutkov iskrenega smeha, hkrati pa je zelo daleč stran od zabitega šarma Farrellyjevih klasik iz 90. let.
