Vid Šteh

Alois Nebel je serija treh stripovskih romanov češkega umetnika Jaroslava Rudiša, ki služijo kot avtentičen literarni dokument napetega političnega ozračja na Češkem v zadnjih letih pred padcem berlinskega zidu. Zaradi specifičnosti materiala, ki je verjetno najbolj razumljiv prebivalcem zahodnoevropskega bloka, je filmska adaptacija pričujočega stripa vse prej kot enostavno delo, vendar se je s tem izzivom samozavestno soočil češki filmar Tomaš Lunak in projektu namenil skoraj tri leta, preden je ta naposled ugledal luč sveta. Animiranka dokaj zvesto sledi stripovski predlogi in sledi naslovnemu junaku, osamljenemu železničarju iz odmaknjene poljske vasice Beli Potok, ki se nahaja na meji med Češko in Poljsko; Alois je ljubitelj svoje navidez dolgočasne vsakdanje rutine, vendar pa to začenjajo prekinjati srhljive nočne more, v katerih se mu prikazujejo obrazi ujetnikov, ki so jih za časa druge svetovne vojne z vlaki odpeljali v nemška koncentracijska taborišča. Aloisov mir še dodatno vznemiri prihod mutavega prestopnika čez mejo, ki pri sebi hrani skrivnostno fotografijo iz temačne preteklosti, ki je morebiti povezana tudi z Aloisovo. Alois Nebel skozi navidez preprosto zgodbo o posamezniku, ki skuša hkrati ubežati lastni preteklosti in najti svojo identiteto, razgalja travme zahodnoevropskega bloka, ki tudi po uradnem premirju še vedno ni pripravljen pustiti za seboj konfliktne zgodovine in že skoraj patetičnega patosa delavskega razreda, kateremu grozi senca kapitalizma, rojenega s simbolično rušitvijo berlinskega zidu. Navkljub zahtevnosti stripovske predloge je Lunakov film mojstrovina, ki presega okvirje tipičnega animiranega filma, saj gledalca prepriča s čudovito črnobelo animacijo, elegantno razvito nekonvencionalno pripovedjo, zanimivimi liki, brezhibnim prepletanjem žanrov in zgodovinsko natančnostjo. Slednja zna biti nekoliko zmedena za tiste gledalce, ki niso dobro seznanjeni z zgodovino zahodnoevropskih držav, vendar pa je Alois Nebel še vedno dovolj fascinanten in gledljiv, da zbudi pozornost. Brez kančka dvoma enega najboljših animiranih filmov vseh časov.

Nobena želja se ne uresniči brez davka, v grozljivkah pa s slednji skoraj vedno izraža preko nečesa krvavega ali nasilnega. Ta usoda čaka tudi glavno junakinjo francosko-belgijske psihološke grozljivke The Advent Calendar, nekdanjo plesalko Evo, ki je po težki prometni nesreči pristala na invalidskem vozičku. Ko ji njena prijateljica za rojstni dan kupi starinski adventni koledar, ki v vsakem predalčku skriva darilo v obliki čokoladice ali bombona, Eva presenečno ugotovi, da ji koledar lahko izpolni vsako skrito željo; od tega, da bi ponovno shodil, znova navezala stik z dementnim očetom pa da bi omrežila privlačnega neznanca, katerega sreča v parku. Vse želje se ji tudi izpolnijo, vendar ne brez usodnih posledic, ki postajajo vse bolj nevarne in celo smrtonosne. The Advent Calendar je inteligentna grozljivka, ki se močno zanaša na grajenje neprijetne atmosfere in suspenza, ki izhaja iz tistega, ker je očem nevidno, pa četudi v drugi polovici to skrivnostnost nekoliko zanemari, kar izniči strašljiv naboj zgodbe. Film režiserja in scenarista Patricka Ridremonta uspe klasični zaplet z izpolnjevanjem želja zapakirati v vzdušno (pred)božično nočno moro, kjer gledalca očara predvsem simpatična glavna junakinja, katero prepričljivo odigra Eugenie Derouand, ki zgodbo tudi v najbolj klišejskih trenutkih uspe držati pokonci. Kot že rečeno, je prva polovica filma bistveno bolj prepričljiva od preostanka, saj se slednja prepogosto zateče v formulaične razplete in splošno predvidljivost, vendar pa film kot celota še vedno prepriča tudi bolj zahtevne oboževalce grozljivk. The Advent Calendar torej ni noben presežek, je pa povsem spodobna strašljivka, ki uspe pritegniti gledalčevo pozornost vse do nastopa odjavne špice.