Španski režiser Paco Plaza je leta 2017 ustvaril nepričakovano uspešnico Victoria, nadnaravno strašljivko o mladem dekletu, ki med nedolžno igro z oujia ploščo prebudi starodavno zlo. Film je bil sicer medijsko napihnjen z oznako najstrašnejši film vseh časov, toda še vedno je šlo za vzdušno, napeto in zloveščo gledalsko izkušnjo, ki se je uspela rahlo dvigniti nad povprečje vsebinsko podobnih izdelkov. Po šestih letih zatišja je Plaza, upajoč, da lahko ponovi uspeh omenjenega filma, posnel predzgodbo Sister Death, ki se odvija v samostanu v povojni Španiji in v ospredje postavi mlado nuno pripravnico Narciso, ki je bila kot otrok priča čudežu, zato se čuti dolžno, da svoje življenje posveti Bogu. Toda ob prihodu je Narcisa priča grozljivim vizijam in nočnim moram, ki razkrivajo ne zgolj njene dvome v moč lastne vere, temveč tudi grozljivo preteklost, skrito za zidovi samostana. Sister Death je za današnje čase več kot dobrodošla imitacija klasične gotske zgodbe o duhovih, ki se resda ne uspe izogniti številnim žanrskim klišejem in splošni predvidljivosti zgodbe, vendar pa gledalca vseeno očara s čudovito scenografijo, maksimalno izkoriščen čar lokacije samostana, subtilnimi prizori strašenja in suspenza ter odlično igralsko predstavo Arie Bedmar kot sestre Narcise. Film, ki bi lahko v vsakem trenutku postal zgolj brezdušna reciklaža čezlužniških komercialnih grozljivk, se trdno oklepa psiholoških pristopov do strašenja gledalca in navkljub rutinski zgodbi nikoli ne zapade v dolgočasje. Sister Death je mala, očarljiva in nepretenciozna grozljivka za oboževalce klasičnih zgodb o duhovih.

Ocena

Demonska obsedenost je eden najpogostejših klišejev v filmskih grozljivkah, ki je že tako obrabljen, da večkrat meji na parodijo. Nemška drama Requiem sicer sledi temu motivu, hkrati pa ga obrne na glavo, saj se namesto posebnih učinkov, cenenih skokov v kamero in prisiljene dramatične glasbe posveča psihološkemu vidiku obsedenosti. Film predstavlja realističen vpogled v ozadje najbolj znanega primera eksorcizma Anneliese Michel, ki je pogoste epileptične napade in psihotične epizode pripisala moči demonov, ki so bivali v njenem telesu vse do leta 1976, ko je po seriji ritualov izganjanja zaradi hude podhranjenosti in izčrpanosti umrla. Requiem sicer ni biografija o Anelliese, saj predstavi nov lik globoko verne študentke pedagodike Michaele (Sandra Hüller), ki trpi za nepojasnjenimi napadi panike ter psihično obremenjenostjo zaradi pritiska njenih pretirano zaščitniških staršev, ki dekle ovirajo na poti do samostojnosti. Ni treba poudarjati, da sta si tako Anneliesina kot tudi Michaelina zgodba zelo podobni, le da tokrat ne prihaja do klasične eksplotacije resnične tragedije za izvajanje melodramatičnosti in pompoznosti. Requiem je naturalistična drama, ki obravnava stanje glavne junakinje kot psihično bolezen, ravno zato pa film izpade bistveno bolj strašljivo, saj se močno približa resničnosti in razgali kakšne posledice lahko pusti duševna stiska na človeku, če se nanjo ne odzove pravočasno. Seveda pa ne smemo prezreti še nekaterih subtilnih komentarjev na račun religije in kako ta izkoristi človekov strah za zganjanje moralne panike. Prestresljiva mojstrovina strahu in verskega fanatizma.