Bizarni okultni triler The Wicker Man prihaja iz zlatega obdobja filmskih grozljivk, ko so si te še upale kršiti žanrska pravila in poleg izjemne napetosti in strahu uspele raziskati mnoga relavantna družbena vprašanja kot so npr. moč religije, seksualna revolucija in celo politične zdrahe v času hladne vojne. The Wicker Man po vsebini spominja na klasično detektivko; katoliško vzgojeni policijski inšpektor prispe na odročni škotski otok, da bi raziskal skrivnostno izginotje deklice, pri tem pa trči ob ideološka in predvsem verska nasprotja z lokalnim prebivalstvom, ki živi v popolni seksualni svobodi in spornih poganskih ritualih. Glavna odlika pričujočega filma je v tem, da niti najmanj ne spominja na klasično grozljivko; večina dogajanja se odvija podnevi, močan poudarek je na toplih barvah, film je napolnjen s pevskimi in plesnimi točkami, videz otoka in njegove skupnosti pa je na trenutke že kar kičasto idiličen. A ravno pod to navidezno rajsko podobo in kičem se skriva največja groza, ki izbruhne na plano šele v šokantnem preobratu, ki gledalca enako pretrese kot tudi vzpodbudi k globokemu razmisleku. Še posebej zanimiv je absurdni kontrast, ko skuša katoliško usmerjeni policist prepričati v svojem bistvu enako verno prebivalstvo, naj prenehajo verjeti v pravljice, čeprav bi isto lahko trdili zanj. Odlična igralska zasedba, kjer blestita Edward Woodward in legendarni Christopher Lee, izvrstna glasba in srhljivo razkošje naredita iz filma The Wicker Man nepozabno klasiko žanra, ki si zasluži prav posebno mesto v zgodovini sedme umetosti.

Suspiria velja za kultno klasiko, ki je nastala pod režijskim nadzorom legendarnega Daria Argenta, botra t.i. gialla, specifične vrste italijanskih grozljivk, ki so temeljile na močnih barvah, pretiranemu nasilju in močnem psihološkem naboju. Vse te elemente je moč odkriti v pričujoči misteriozni zgodbi o ameriški balerini, ki med obiskovanjem prestižne baletne šole v nemškem Freiburgu pristane v središču preiskave brutalnih umorov študentk in velike zarote, skrite za zidovi ugledne izobraževalne ustanove. Posebnost Argentovih filmov je v namernem kršenju pravil grozljivk. Če smo v tovrstnih izdelkih vajeni precej mračne in barvno neizrazite podobe, je v primeru Suspirie situacija popolnoma drugačna; prevladovanje kričeče toplih barv ustvarja nenavaden, toda privlačen kontrast med lepoto notranjih prostorov in morbidnostjo dogajanja, srhljiva glasba italijanske progresivne rock skupine Goblin gledalca dobesedno spravlja ob živce (v pozitivnem smislu), nasilje pa je resda karikaturno, vendar to ne pomeni, da ga boste lahko sprejemali z dobrim želodcem. Argento mojstrsko pilotira zgodbo in že od uvodnega kadra ustvarja vizualno nočno moro, ki vdre v realnost glavnih junakov in celo samega gledalca. Lahko bi rekli, da je Suspiria ekvivalent tistega, česar se bojimo, ko zapremo oči, hkrati pa nas ravno ta strah in groza nenavadno privlačita. Klasika.