Nosečnost je za marsikatero žensko že sama po sebi zelo naporna izkušnja, vendar pa če kje obstaja film, ki ta pričakovanja spremeni v grozo, je to okultna psihološka grozljivka Rosemary’s Baby, klasika groze in suspenza poljskega mojstra Romana Polanskega. V filmu, posnetem po istoimenskem romanu Ire Levina, gledalec spremlja težavno nosečnost mlade Rosemary, ki je zaznamovana z nenavadnimi bolečinami v trebuhu, srhljivim hujšanjem, jemanjem sumljivih zdravil, hranjenjem s surovim mesom, srhljivimi nočnimi morami ter povrhu tega še z občutki, da nekdo želi škodovati njej in njenemu nerojenemu otroku. Film, ki se skoraj v celoti odvije v notranjosti Rosemaryjinega prestižnega stanovanja (gre za isto stanovanjsko hišo, kjer je dobrih 12 let kasneje pod streli neuravnovešenega Marka Davida Chapmana umrla glasbena ikona John Lennon), predstavlja za ogled sila neprijetno, morečo, tesnobno, klavstrofobično in paranoično ekskurzijo v srce čistega zla in v tiste najbolj temačne predele človekove psihe. Briljantnost filma leži v tem, da uspe gledalca prestrašiti zgolj na psihološki ravni, kar pomeni, da je bistvo zgodbe skrito očem, saj se ta gradi na surrealni atmosferi, vrhunski minimalistični glasbi in odlični igralski zasedbi, kjer kakopak prednjači vrhunska Mia Farrow s svojo bledo in koščeno postavo, ob katerih se upravičemo sprašujemo, če pred seboj gledamo zdravo nosečnico ali mrliča. Dejstvo, da Polanski več skrije kot pokaže, filmu služi zgolj v prid, saj zaradi tega postane še bolj napet in strašljiv. A vse to gledalce ne pripravi na šokanten konec s pravzaprav zelo plemenitim sporočilom; materinska ljubezen je nekaj, kar ne more uničiti nobeno zlo na tem svetu. Ena najboljših filmskih grozljivk vseh časov.

Potem, ko je moške (predvsem tiste, ki jim je skok čez plot predstavljal seksualne sanje) prestrašil z erotičnim trilerjem Fatal Attraction, se je režiser Adrian Lyne za svoj naslednji podvig zastavil še bolj radikalen projekt. Jacob’s Ladder je namreč izredno temačna, kompleksna in premetena psihološka grozljivka, ki jo je najlažje opisati kot nočno moro, kateri ne morejo ubežati ne gledalci, še manj pa glavni junak. Jacob (ena najboljših predstav Tima Robbinsa) je vietnamski veteran, ki se po koncu vojne vrne v domače mesto in skuša normalno živeti, vendar ga na vsakem koraku spremljajo moreče halucinacije in okrutne vizije nasilja, ki bi lahko bile posledice posttravmatskega stresa ali pa še česa hujšega. Tekom filma se Jacob kot kafkovski junak sprehaja po urbanem blodnjaku in skuša najti odgovore na vprašanja o njegovi usodi in morebitni odrešitvi. Jacob’s Ladder je tiste vrste film, katerega namen ni gledalca zabavati in razvedriti, ampak ga fizično in psihično izmučiti. Tu seveda ni govora o umetniškem sadizmu, kjer filmar perverzno uživa v mučenju gledalcev, ampak o tem, da zgodba in ton filma preprosto zahtevata, da se gledalec karseda vzdušno potopi v neprijetni svet halucinacij, psihičnih zlomov in brezizhodnosti glavnega junaka, za katerega se zdi, da je nemočni ujetnik neke višje sila, nekega perverznega stvaritelja, ki v mučenju najde zadovoljitev. Praktični, preprosti, vendar izredno strašljivi posebni učinki, groza, ki se pogosto skriva očem, prepričljivo temačno vzdušje ter že omenjena magnetna Robbinsova igra naredijo iz sprva nekoliko spregledane, danes pa kultne strašljivke Jacob’s Ladder prvorazredno žanrsko klasiko. Eden od najbolj strašljivih filmov vseh časov.