Italijanski mojster groze in suspenza Mario Brava se je leta 1963 lotil ambicioznega podviga in ustvaril antologijsko srhljivko Black Sabbath, ki je združevala mednarodno zasedbo (v dvojni vlogi naratorja in vampirja se pojavi tudi legendarni Boris Karloff) in tri medsebojno nepovezane zgodbe z močnimi elementi nadnaravnega, okultnega in folklornega. Tvegan filmski eksperiment se sprva ni posrečil, saj je film kritiško in komercialno pogorel, vendar je tekom let začel pridobivati na veljavi in dandanes nosi naziv ene najboljših grozljivk 60. let oziroma najboljših grozljivk vseh časov nasploh. Upravičeno? Black Sabbath, ki je med drugim navdihnil tudi istoimensko kultno britansko heavy metal zasedbo, bi preprosto označili za najboljšo uro in pol najboljšega, kar ponuja italijanska grozljivka v 60. letih, hkrati pa gre za film, ki je nakazoval elemente žanra giallo, ki ga je kasneje izpopolnil Dario Argento s svojimi krvavimi mojstrovinami. Kot že omenjeno, je film sestavljen iz treh zgodb; v prvi spremljamo lepotico Rosy, ki je podvržena grozljivim telefonskim klicem nevidnega zalezovalca, v drugi, ki vključuje elemente folk grozljivke, se slovanski vampir Wurdulak odpravi na krvavi pohod, medtem ko zadnja zgodba postreže s situacijo, ko sebična negovalka svoji pokojni stranki ukrade prstan, vendar za to plača visoko ceno. Black Sabbath lahko brez težav uvrstimo med klasike italijanske grozljivke, saj Brava očara gledalca z vrhunsko scenografijo, masko, vzdušnim dogajanjem, visoko mero suspenza in za obravnavani žanr obvezno melodramatično igro, kjer šov ukrade kakopak Karloff s svojo ravno pravšnjo mero duhovitosti in grozeče prezence. Vse tri zgodbe so močne in gledalca nemudoma poskrajo vase, le Wardulakova zgodba trpi za rahlo razvlečenostjo in nekaterimi nerodnimi vsebinskimi preobrati. A nobena napaka ni tako usodna, da ne bi Black Sabbath postal šolska ura za vsakogar, ki se želi izbrusiti v obrti delanja filmskih grozljivk.

Nekateri filmi imajo nesrečno okoliščino, da ugledajo luč sveta ob napačnem času in to še kako velja v primeru psihološke srhljivke Stir of Echoes režiserja in scenarista Davida Koeppa. Ko je film leta 1999 prispel na velika platna, je usoda nanesla, da se je to zgodilo kmalu zatem, ko je M. Night Syhamalan prestrašil kritike in občinstvo z vsebinsko zelo podobno uspešnico The Sixth Sense, zato je Koeppov film ostal krivično spregledan, pa četudi je v vseh pogledih superioren Shyamalanovemu hitu. Eden od adutov, ki jih ima pričujoči film na svoji strani, je zavzeta igra Kevina Bacona, za katerega bi si želeli, da bi lahko nastopal v več grozljivkah, saj je s svojo subtilno grozečo in posledično psihotično prezenco idealen za tovrstni žanr. Bacon tokrat igra vlogo telefonskega delavca Toma, ki se je s svojo ženo in sinom (za katerega se izkaže, da lahko komunicira z mrtvimi) pred kratkim preselil v novo sosesko. Par se nekega večera odpravi na zabavo, kjer Tom izzove ženino ekscentrično sestro, da ga hipnotizira in kmalu zatem začne doživljati strašljive vizije, ki ga postopoma pahnejo v stanje popolne blaznosti. Kot je bilo že omenjeno, sta si Shyamalanov in Koeppov film precej podobna, saj je pri obeh osrednji motiv komunikacija z mrtvimi, toda Stir of Echoes je pri strašenju gledalca, emocionalnem naboju zgodbe, grajenju suspenza in razvoju zanimivih likov neprimerno bolj uspešen. Koepp s potrpežljivim tempom, skrbno vstavljenimi trenutki groze in ob pomoči zavzete Baconove igre (upal bi si reči, da gre za enega od najboljših igralčevih nastopov) uspe gledalca prikovati za ekran in ga držati v napetosti vse do končnega razpleta, ki je z današnjega vidika resda nekoliko predvidljiv, vendar še vedno udaren in povsem logičen. Stir of Echoes je nedvomno ena od najboljših filmskih grozljivk 90. let, ki na srečo danes uživa več kot zaslužen kulten status.