The Beach House je enako preprost kot zapleten film. Je film, ki sprva deluje kot še en generičen triler o preživetju sredi ekstremnih okoliščin, vendar se kmalu spremeni v nekaj popolnoma drugega. Okvirna zgodba pripoveduje o mladem paru Emily in Randallu, ki poskušata urediti težave v razmerju z dopustom na morju, vendar se kmalu po prihodu v počitniško hišo njegovega očeta začnejo odvijati – milo rečeno – bizarne stvari. Njun mir najprej prekine prihod očetovih čudaških prijateljev, temu pa sledi še serija nenavadnih dogodkov, zaradi katerih sta pahnjena v neusmiljen boj za preživetje. Kaj torej je The Beach House? Marsikaj, je pa v vseh pogledih zelo dober predstavnik filmske grozljivke, ki zna biti enako predvidljiva kot tudi nepredvidljiva. Prva polovica filma mine v bolj ali manj sproščenem vzdušju, kjer sta tudi predstavljena simpatična osrednja junaka (to, da sta Emily in Randall lika, s katerima se gledalec lahko čustveno poveže, je prav osvežujoče za žanr grozljivk), njun težaven odnos, hkrati pa se na vsake toliko časa odvije kakšna majhna bizarnost, zaradi katere gledalec nikoli ni povsem prepričan, kaj ga čaka v naslednjem prizoru. In ko film vendarle izbruhne v mešanico psihadeličnega trilerja, lovecraftovske fantazije in zombi strašljivke, se zdi, da smo priča katastrofi, katero ne glavna junaka, še manj pa gledalec ni zmožen zaustaviti. The Beach House je tako izredno prepričljiva, vzdušna in napeta grozljivka, ki navkljub mnogim že znanim trikom uspe prepričati na skoraj vseh ravneh; z izpiljeno vizualno podobo, čudovito kombinacijo barv, ki gradijo ozračje, fantastično igro Lliane Liberato v vlogi netipične filmske heroine ter šokantnim koncem, ki pušča veliko prostora za nadaljevanje zgodbe.

Ocena

Relic predstavlja režijski prvenec avstralske filmarke Natalie Erike James, ki znova dokazuje, da imajo ženske prav poseben čut za filmske grozljivke. Tako kot pred njo Jennifer Kent z The Babadook, Karyn Kusama z The Invitation ter Emma Tammi z The Wind se tudi Jamesova v svojem prvencu posveča grajenju neprijetne, temačne in tesnobne atmosfere, temu pa še doda nekaj pristne družinske drame z odprtim koncem. Relic že v uvodu daje vedeti, da gre za film, kjer je zgolj vprašanje časa, kdaj bo izbruhnilo nekaj tragičnega in predvsem nasilnega; Kay in njena hčerka Sam potujeta v odročno podeželsko hišo Kayine matere Edne, ki živi v popolni osami ter boleha za demenco, nekega dna pa brez pravega razloga izgine neznano kam. Ob prihodu dvojico v hiši pričakajo nenavadni zvoki, ponoči pa jih v sanjah preganjajo bizarne vizije, situacija pa postane še bolj napeta, ko se Edna iznenada znova pojavi, čeprav se njeno obnašanje zdi vse prej kot normalno. Relic bo pisan na kožo oboževalcem atmosferičnih družinskih strašljivk tipa Hereditary; film uspe gledalca potegniti vase s temačnim vzdušjem, prepričljivim prikazom disfunkcionalnih družinskih vezi, hkrati pa naslovi tudi čustveni razkol med generacijami, ki so svojim otrokom nekdaj menjali plenice, sedaj pa so vloge postale obrnjene in so starši postali nebogljena bitja. Ta mučna življenjska situacija se izvrstno dopolnjuje z mnogimi nadnaravnimi elementi, ki pa so lahko zgolj produkt vse prej kot mirujočih psihičnih stanj glavnih junakinj. Odlične igralske predstave, vzdušna glasba ter potrpežljiv tempo bodo razvajali bolj zahtevne odjemalce filmskih grozljivk, četudi Relic ni ravno mojstrovina, kot bi si sprva obetali. Nekatere gledalce bo zmotilo, da na vsebinski ravni ne ponudi ravno veliko pojasnil, kar bo en del občinstva sprejel kot priložnost za svobodno interpretacijo, drugi pa bodo menili, da gre zgolj za kreativno lenobo. Film prav tako črpa svoj strah bolj iz neprijetne atmosfere kot pa dejanske groze. Navkljub napakam in že videnim trikom je Relic vzpodbuden prvenec avstralske filmarke, na katera dela je treba biti v prihodnosti še posebej pozoren.

Ocena