Prijateljstva se lahko rodijo ob najbolj neobičajnih situacijah in to med osebami, ki jih sprva ne bi mogli na noben način povezati skupaj. Film z nekoliko generičnim naslovom The Dark cilja na to premiso; v ospredje postavi zombijevsko najstnico Mino in slepega fanta Alexa, katerega je ugrabil psihopatski morilec Josef (epizodna vloga Karla Markovicsa, ki se ga boste spomnili kot Stockija iz avstrijske serije Komisar Rex). Alex se namreč znajde na kraju, kjer Mina že več desetletij ustrahuje lokalno prebivalstvo, vendar se med dvojico zaradi potlačenih travm in zlorab iz preteklosti razvije pristno prijateljstvo s krvavim davkom. The Dark na prvi pogled izgleda kot še en film o zombijih, vendar režiser in scenarist Justin P. Lange uspe lik živega mrtveca “počlovečiti” in mu dati zmerno količino empatije in ostalih čustev, ki jih mrtvim kakopak ne moremo pripisati. Srčika grozljivke The Dark je tako v prepričljivem prikazu razvoja prijateljstva med ranjenima dušama, ob tem pa morata prestati številne (in predvsem krvave) preizkušnje. Film je zaznamovan s počasnim tempom in gledalec bo verjetno potreboval nekaj časa, da se navadi na pripovedni tok, vendar pa se bo težko uprl enako bizarnemu kot tudi očarljivemu izdelku, ki nas znova spomni na požrtvovalno moč pravih prijateljstev. Odlične igralske predstave, privlačna mešanica drame, humorja in krvi ter odsotnost sentimentalnosti so glavni aduti Langeovega celovečernega prvenca. Zanimivo bo videti, kam bo Langea ponesla prihodnost, a če bo sledil temu, kar je ustvaril doslej, ga čaka lepa kariera.

Ocena

Drži, da je film izrazito vizualen medij, vendar pa smo gledalci v zadnjem času deležni zelo majhnega števila produktov sedme umetnosti, ki se tega zavedajo. Gotska srhljivka Earwig, ki jo je posnela Lucile Hadžihalilović, francoska filmarka bosanskih korenin in temelji na istoimenskem romanu Briana Catlinga, se morebiti tega poslanstva zaveda nekoliko preveč in tako ustvari nekaj, kar zna biti enako fascinantna kot tudi naporna izkušnja. Nenavadna zgodba je postavljena v temačno graščino, kjer starejši Albert opravlja delo skrbnika deklice Mie, kateri je treba večkrat na dan zamenjati proteze, saj so njeni zobje narejeni iz ledu. Ko Alber od svojega skrivnostnega delodajalca prejme telefonskih klic z ukazom, da mora Mio v roku dveh tednov pripeljati do novega skrbnika, se zanj začne naporno obdobje učenja socilalizacije deklice, ki dosedaj še ni prestopila praga zlovešče graščine. Kot je bilo že omenjeno na začetku; Earwig je film, katerega pripoved se izraža preko podob in zvoka, kombinacija obojega pa ustvarja prav posebno atmosfero, ki pritiče gotski misterioznosti zgodnejših filmov Tima Burtona in minimalistične psihološke srhljivke, katera gledalcu pred očmi skriva bistveno in ga vzpodubi, da sam izlušči pravi pomen zgodbe. In ravno tu se bo večina gledalcev razdelila na tiste, ki so se pripravljeni prebiti čez počasen tempo, skope dialoge in izrazito simbolistično naravnano fabulo ter tiste, ki bodo film označilli za artistični dolgčas, ob katerem je težko ostati buden. Reakcije obojih so sicer razumljive, saj Earwig vsekakor ni film za vsakega gledalca, vendar pa je vseeno treba priznati, da režiserka uspe ustvariti prav poseben univerzum, ki je morebiti bolj fascinanten kot pa razumljiv, filmu pa ni moč odreči izpiljene vizualne podobe, odlično glasbo ter solidne igralske predstave, kjer se še posebej izkaže mala Romane Hemelears v vlogi deklice Mie. Film, ko je Earwig, je enako težko priporočiti kot ga tudi odsvetovati, saj so njegove napake povsem odvisne od gledalčevih pričakovanj. In tako kot vsaka prava umetnost; gre za film, ki nima namena zabavati, ampak odpirati pogled v enako čudaške kot tudi nevarne svetove.

Ocena