Od filma s precej nedomiselnim naslovom The Dead Girl in Apartment 03 si ni moč obetati ničesar, kar bi gledalcu ostalo v trajnem spominu. Pravzaprav že sam naslov pove vse, kar je treba o filmu vedeti; v stanovanju številka 3 se nahaja mrtvo dekle oz. njena prikazen, ki še ni pripravljena zapustiti ta svet in odpotovati v onostranstvo. Ta slaba novica doleti Lauro, ki po nenadni smrti svoje sostanovalke postane tarča nadnaravnih sil, ki se skrivajo v njenem, zdaj praznem stanovanju. Navkljub vsem slabim obetom pa se film režiserja in scenarista Kurtisa Spielerja izkaže za prijetno presenečenje; četudi se izdelku pozna, da je bil posnet za praktično drobiž, je končni rezultat zadovoljiva žanrska zabava, ki ne traja predolgo in postreže z nenavadno visoko mero suspenza in efektivnih prizorov strašenja. Ena od odlik filma je namreč ta, da se Spieler zaveda omejitev, ki jih prinaša majhen proračun, zato bolj kot na cenene posebne učinke cilja na grajanje tesnobne atmosfere (glavnina filma se odvije v notranjosti stanovanja glavne junakinje Laure), ko pa se že loteva prikaza nadnaravnih sil, so te premeteno vedno izven vidnega fokusa in skrite v sencah. Zgodba je kakopak predvidljiva in se oklepa mnogih klišejev žanra o demonskih obsedenostih, duhovih ter skrivnih ritualih črne magije in ostalega okultnega hokuspokusa, toda vse, kar The Dead Girl in Apartment 03 izpelje, je povsem na nivoju in v okviru nizkega proračuna na povsem zadovoljivem nivoju. Igralske predstave nekoliko šepajo, kar je razumljivo, vendar pa je Laura Dooling v glavni vlogi presenetljivo dobra in drži film pokonci tudi v najšibkejših trenutkih. Končni rezultat je solidna grozljivka, ki v slabih 70. minutah ne raztegne svoje prezence do te mere, da bi začela najedati.

Grozljivke, postavljene na britansko podeželje, vedno oddajajo sila posebno in nenavadno morbidno energijo, ki jo je težko pojasniti z besedami. Na najbolj preprost način bi rekli, da so ruralni predeli Anglije so že od nekdaj zaznamovani z občutno temačnostjo, hladno mistiko ter mikavno skrivnostnostjo, katerim se je nemogoče upreti. Tega se zaveda tudi družinska srhljivka Homebound, ki že na začetku izpostavi sila neugoden položaj za glavno junakinjo Holly; ta se s svojim zaročencem odpravi v podeželsko hišo, kjer prebivajo njegovi trije otroci in bivša žena, katere pa ni nikjer na spregled. Situacija, ko se mora mlada ženska spoznati ne zgolj z otroci svojega zaročenca, ampak tudi z njegovo bivšo ženo, je vse prej kot prijetna in režiser in scenarist Sebastian Godwin se tega še kako zaveda, zato je že od uvodnih kadrov jasno, da se za stenami podeželske hiše skriva nekaj čudnega; otroci namreč živijo popolnoma sami, bivše žene pa ni nikjer na spregled, Holly pa kmalu dobi občutek, da zaročenčevi hčerki in sin gojijo do nje močne zamere in da je v hiši nezaželjena. Ena od prednosti filma Homebound je v tem, da izvrstno gradi suspenz ter s potrpežljivim tempom gradi dogajanje, ki iz minute v minuto postaja vse bolj neznosno, k še boljšemu vzdušju pa pripomore dejstvo, da se večina dogajanja odvija znotraj stare utesnjene hiše, iz katere se zdi, da ni preprostega izhoda. Seveda film tega rezultata ne bi dosegel brez odlične igre Aisling Loftus v vlogi Holly, ki uspe gledalcu približati osrednji lik in ga navkljub skromni dolžini 70. minut narediti dovolj poglobljenega in všečnega, da mu zanj ni vseeno. Toda vso to stopnjevanje suspenza in nelagodnega vzdušja žal ne pripelje do zadovoljivega epiloga in to je edina (ter hkrati velika) napaka pričujočega filma. Končni razplet je po svoje šokanten in smiseln, vendar pa s svojim antiklimaksom ter nenadnim koncem daje občutek močne in predvsem zoprne nedodelanosti. Homebound je tako napol skuhan izdelek z ogromno potenciala, ki pa se porazgubi v režiserjevi očitni dilemi, kako zastavljeno zgodbo zaključiti. In slednje doseže tako, da zgodbe sploh ne zaključi.