Vid Šteh

Tako kot je že nekdaj govoril sloviti Edgar Allan Poe, najhujša groza izhaja iz človeka samega oz. njegovih notranjih strahov, travm in frustracij, katerih bitka z njimi dejansko spominja na posebno obliko (avto)eksorcizma. Tega zanimivega vidika se loteva tudi nadnaravna srhljivka When I Consume You, ki gledalcu ne prizanaša z umazanim in depresivnim vzdušjem, ujetim v nič kaj bolj vedro in z upanjem napolnjeno urbano okolje, temu primerno turobna pa je tudi sama zgodba; Daphne in njen rahlo zaostali brat Wilson se s težavo prebijata skozi življenje, več kot očitno pa je, da s seboj nosita tudi ogromno nerazčiščenih travm, povzročenih s strani njunih odtujenih staršev. Toda kmalu je dvojica postavljena pred nenavadno preizkušnjo; Daphne stori samomor, vendar pa je Wilson prepričan, da je za njeno smrt odgovoren skrivnostni zalezovalec, ki naj bi dekle teroriziral že več kot pet let. Wilson se sam in prestrašen loti lova na domnevnega morilca njegove sestra, slednja pa se vrne v njegovo življenje kot duh, ki ga poskuša naučiti osnovnih pravil preživetja v mestni džungli. When I Consume You je film, ki nima postavljene jasne ločnice med realnostjo in fantazijo, zato bo gledalec težko razločeval, kaj je v zgodbi resničnega in kaj produkt domišljije osrednjih likov. Ta pristop bo kakopak nekatere zmedel, toda ravno zaradi tega pričujoči film ohrani unikatno identiteto, ki hkrati obravnava zlajane teme travme in prebolevanja le te na svež in provokativen način. Režiser in scenarist Perry Blackshear samozavestno in suvereno ustvari močno simbolično zgodbo, ki pod niansami groze in suspenza razgalja presenetljivo ganljivo pripoved o neuničljivi ljubezni med bratom in sestro, ki ju odlično odigrana Libby Ewing in Evan Dumouchel, njuna pa je tudi zasluga, da se film drži pokonci tudi v bolj šibkejših momentih. When I Consume You namreč zna na trenutke delovati nekoliko preveč samozadostno in pretenciozno, toda kot celota bo še vedno prepričal vsakega gurmanskega oboževalca grozljivk.

Premisa absurdne grozljivke Glorious se zdi kot uvod v slabo šalo; Wes se je pred kratkim razšel s svojim dekletom in skuša svojo žalost utopiti v alkoholu, po divji noči popivanja pa obišče javno stranišče, kjer ga iz ene od zaprtih kabin preseneti skrivnostni glas moškega, ki trdi, da ni človek, ampak kozmični bog (izkaže se, da gre za demonskega sina Lovecraftove ikonične pošasti Cthulhuja, ki je bil ustvarjen zgolj za to, da bi preziral in uničil človeštvo), kateremu mora Wes priskočiti na pomoč, da bi rešil vesolje pred uničenjem. Ta – če smo popolnoma iskreni – naravnost neumen zaplet obljublja filmske smeti na ravni tretjerazrednih skropucal studia Asylum, vendar pa se film režiserke in scenaristke Rebekah McKendry izkaže za duhovito, abstraktno in na trenutke presenetljivo ganljivo zmes pričakovane lovecraftovske norosti in karakterne drame, ki perfektno izkoristi svojo minimalistično zasnovo (večina filma se odvija v notranjosti javnega stranišča) in gledalca enako prepričljivo spravi ob kričanje in smeh. Veliko zaslug za tako dober rezultat nosi tudi glavni igralec Ryan Kwanten, ki uspe z dobršno mero fizične komedije in izvrstne obrazne mimike obdržati gledalčevo pozornost vse do konca, še bolje pa se izkaže J.K. Simmons kot “bog, ujet na stranišču”, ki je prisoten zgolj s svojim značilnim apokaliptično zvenečim glasom, ki bi zbudil strah tudi z monotonim branjem telefonskega imenika. Seveda pa so razlogi za tako dober rezultat tudi v spretni režiji, duhovitih dialogih in premišljeni uporabi posebnih učinkov, ki so tokrat nekoliko teatralni, vendar več kot ustrezajo odbiti lovecraftovski motiviki. Zdi se nenavadno, da je Glorious imel vse možnosti, da postane popolna polomija, vendar se izkaže za prijetno presenečenje in eno od najboljših grozljivk letošnjega leta.

Ocena