The Offering (2022)

Rating: 6 out of 10.

Nadnaravna strašljivka The Offering skuša stopiti na pota mojstrovine Hereditary, ki je vrhunsko kombinirala elemente klasičnega okultnega trilerja in družinske drame. Tudi tokrat imamo opravka z družino, ki jo preganjajo številne skrivnosti in tudi tokrat se ta kolektivno potlačena travma materalizira v nadnaravno nevarnost. Glavnina filma režiserja Oliverja Parka je postavljena v judovski pogrebni zavod, ki ga obiščeta neuspešni poslovnež Art in njegova noseča žena Claire; četudi se sprva zdi, da skuša Art obnoviti odnos s svojim odtujenim očetom pogrebnikom, se kmalu izkaže, da ta v resnici od svojega očeta pričakuje, da mu predal lastništvo za zavodom, tega pa bi kasneje prodal v namen sklenitve tveganega posla. Film v uvodu dokaj prepričljivo izriše zapleteno dinamiko znotraj judovske družine, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav ter spretno spisanih dialogov, Park pa uspe gledalca prikovati na enkrat tudi s pomočjo skrbno izdelane temačne atmosfere in potrpežljivega tempa. V nadaljevanju začnejo v zgodbo vdirati elementi nadnaravnega, ki so enako fascinantni kot žal tudi frustrirajoči; fascinantni v tem smislu, da Park veliko navdiha črpa iz resnične judovske mitologije, frustrirajoči pa zaradi tega, ker je The Offering globoko v sebi še vedno formulaična grozljivka, ki se zateka k preverjenim trikom nenadnih skokov v kamero, bučne orkestralne glasbe ter prenasičenosti s posebnimi učinki. Zgodba na srečo nikoli ne zapade v popolno pretiravanje in ohranja določeno mero koherence, vendar pa se zdi, da bi film profitiral, če bi se še bolj posvečal grajenju atmosfere in ohranjanju pristnega filmskega minimalizma. Kot tak je The Offering povsem solidna, kompetentna in gledljiva žanrska zabava, ki pa ima kljub temu kar nekaj neizkoriščenega potenciala.

Grimm Love (2006)

Rating: 4 out of 10.

Eden od morbidno mikavnih elementov filma Grimm Love je ta, da njegova zgodba temelji na resničnem dogodku, ki je ob nastopu novega tisočletja pretresel Nemčijo; Armin Meiwes je preko foruma Cannibal Cafe, sicer spletnega zbirališča ljudi s kanibalističnim fetišem, objavil oglas, da išče moškega med 18. in 25. letom starosti, ki bi ga z njegovo privolitvijo zaklal kot žival in pojedel njegovo meso. Na njegovo prošnjo se je odzval Bernd Jurgend Armando Brandes in marca 2001 se je dvojica srečala na Meiwesovem domu in izvršila bolni kanibalistični ritual, šele leto dni kasneje pa je bil Meiwes pripeljal pred roko pravice. Grimm Love zgolj delno temelji na omenjenem zločinu, saj so imena likov spremenjena, osrednja junakinja, ameriška študentka kriminalne psihologije, ki preiskuje ozadje brutalnega umora, pa je popolnoma izmišljena. Če je moč verjeti internetnim virom, je bil pričujoči film v montaži močno porezan, kar se mu žal še kako pozna; navkljub fascinantni temi, ki – hočeš ali nočeš – v gledalcu prebudi morbidno radovednost gre za precej površinski, nedodelan in boleče povprečen film na ravni cenene TV produkcije. Lik študentke, ki jo medlo odigra Keri Russell, je skoraj v celoti odveč, saj o njej ne izvemo praktično ničesar, še bolj površinsko pa je obravnavano ozadje kanibalističnega zločina, saj film zgolj monotno in rutinsko beleži podatke, ki si jih lahko vsakdo prebere na Wikipediji. In četudi film neprestano ponavlja, da ga bolj kot sam dogodek zanima njegovo ozadje, lika osrednjih kanibalov ostajata bolj ali manj neraziskana oz. sta njuni življenji prikazani skozi bežne odlomke brez globine ali kakršnegakoli emocionalnega učinka. In tu se skriva največji greh filma Grimm Love; ko se pred našimi očmi začnejo vrteti odurni prizori iznakaženja in konzumiranja človeškega mesa, ne čutimo ničesar, saj smo na tej točki že zdavnaj izgubili interes za prikazano zgodbo. Medla psihološka grozljivka, ki v kanibalističnem žargonu nima dovolj ostrih zob, da bi na gledalčevi koži pustila kakršnekoli sledi.