Potem, ko sta Anthony Hopkins v šokerju The Silence of the Lambs in Kevin Spacev v misteriozni kriminalki Se7en postavila nove standarde za serijske morilce znotraj sedme umetnosti, se zdi, da do današnjih dni še nista našla primernega naslednika. Filmi o serijskih morilcih so dandanes pogosti in le redkokateri uspe pokukati izpod globin povprečnosti in pri gledalcu zbuditi pozornost. Ta manjko skuša zapolniti lažni dokumentarec s primesjo kriminalnega grozljivke The Poughkeepsie Tapes, katere zgodba se vrti okoli razvpitega neimenovanega klavca, ki svoje podvige snema na videokamero, zbirko več tisoč kaset pa policije odkrije v njegovi kleti, kjer se je večina zločinov tudi zgodila. “Dokumentarec” kombinira intervjuje s policijskimi inšpektorji, forenziki, izvedenci za psihologijo in svojci žrtev ter nezmontirane posnetke mučenja posameznikov, ki so se na svojo nesrečo imeli “priložnost” srečati s sadističnim morilcem. Navkljub osnovni fabuli, ki obeta veliko nasilja in krvi, je fokus pričujočega filma predvsem v analiziranju morilčevega obnašanja in motivov, ki so ga vodili do tako krutih dejanj, čeprav izdelek ob vsem tem ne pozabi na prelivanje krvi in gnus, ki pa sta na srečo precej omiljena. The Poughkeepsie Tapes je ravno zaradi osredotočenosti na avtentičnost dogajanja, ki ne vsebuje zlajanih hollywoodskih trikov, ogleda vreden izdelek, saj v gledalcu zbudi tisti srhljiv občutek, da se lahko takšne stvari zgodijo kjerkoli, mogoče celo v bližnji soseski. Škoda le, da je osrednji lik morilca premalo raziskan, kar je verjetno bil tudi namen, toda po samem ogledu se ne moremo znebiti občutka, da bi film lahko ponudil še kakšno sled več. Surovi realizem in študija psihopata skozi oči lažnega dokumentarca.
