Režiser Gareth Evans se je javnosti najbolj vtisnil v spomin z akcijskima mojstrovinama The Raid in The Raid 2, letos pa se v okviru spletne platforme Netflix predstavlja kot krmar v vodah okultne grozljivke The Apostle. V njej smo priča nenavadni odisejadi Thomasa Richardsona, nekdanjega misijonarja, ki odpotuje na odmaknjeni otok, da bi našel svojo sestro, katero je ugrabila skrivnostna verska sekta. V prvi tretjini film močno spominja na literarne klasike H.P. Lovecrafta, saj je osrednji konflikt zgodbe srečanje tujca z izolirano in globoko verno skupnostjo, ki časti pozabljene bogove in so za njihove blagoslove pripravljeni plačati visoko ceno. Evans se ne zanaša na preverjene trike, ki bi “strašili” (beri; dolgočasili) gledalca, ampak namesto tega postreže s počasno zgodbo, ki si vzame čas za razvoj likov in grajenje neprijetne atmosfere, v zadnji tretjini pa izbruhne v tornado okrutnega nasilja, grozljivih nadrealnih podob ter hitrega tempa, ob katerem bo gledalec pozabil dihati. Vizualna podoba filma je preprosta, vendar fantastična, simbioza grotesknega in surovo realističnega pa že dolgo časa ni bila tako prepričljiva. Vse to pa ne bi imelo učinka brez fenomenalnih igralskih kreacij Dana Stevensa in Michaela Sheena, ki premoreta toliko karizme in emocionalne vpletenosti v zgodbo, da se jima gledalec preprosto ne more upreti. Ogromno količina nasilja in grozljive podobe bodo morebiti odvrnile nekatere občutljivejše gledalce, toda navkljub temu je The Apostle nepozabna izkušnja in mojstrska grozljivka, vredna vsaj enkratnega ogleda.

The Nun je novo (pod)poglavje v franšizi nadnaravnih grozljivk The Conjuring, znotraj katere je že dva samostojna filma prejela zakleta lutka Annabelle, sedaj pa si je svojih 90 minut slave zaslužila strašljiva nuna iz The Conjuring 2. Zgodba filma je precej standardna; duhovnik in njegova pomočnica (Taissa Farmiga, mlajša sestra slavne igralke Vere Farmiga, ki prav tako igra eno od ključnih vlog v franšizi), leta 1952 odpotujeta v odmaknjeni samostan, da bi raziskala skrivnostne smrti dveh nun, za katerimi naj bi stalo starodavno prekletstvo. The Nun bi na najlažji način opisali kot film z veliko potenciala, ki pa žal ostane neizkoriščen; grozljivka se lahko pohvali s prepričljivo mračno atmosfero in dovršeno vizualno podobo starošolskih gotskih strašljivk, k še boljšemu vzdušju pa pripomore dobro izbrana glasbena podlaga. Med prednostmi filma velja omeniti tudi dobro igralsko predstavo očarljive Farmigove, ki uspe izražati nedolžnost in svetost osrednjega lika, krivično pa bi bilo spregledati Bonnie Aarons v vlogi naslovne nune, ki dobro izkoristi svojih že omenjenih 90 minut slave. Škoda le, da je filmi povečini obupno klišejska, lenobno predvidljiva in že kar žaljivo formulaična reciklaža praktično vsakega trika, ki si ga privoščijo moderne grozljivke; pogosti skoki v kamero, pospremljeni z bučno orkestralno glasbo, preobilica posebnih učinkov ter nezanimiva zgodba s plitkim moralnim sporočilom. The Nun je film, ki ni ne dober, ne slab; je strašljivka za nezahtevno občinstvo, kaj več od tega pa ne.