Vid Šteh

Robert Eggers je leta 2015 močno presenetil z moderno filmsko mojstrovino The Witch, ki je služila kot spoštjiv poklon starošolskim grozljivkah, vendar se je z domiselnim simbolizmom, drznimi tematikami, čudaškimi podobami ter prepričljivim temačnim ozračjem uspešno izognila temu, da bi z naslanjanjem na tradicijo izpadla zastarelo. A sodeč po njegovem najnovejšem filmu The Lighthouse se zdi, da je Eggers z omenjenim prvencem dosegel zgolj prvi nivo svojega ustvarjanja. Tokrat namreč s svojo unikatno in brezkompromisno umetniško žilico krene še dlje; The Lighthouse s svojo estetiko in vizualno podobo znova služi kot poklon klasičnim grozljivkam, le da se Eggers tokrat še bolj odkrito spogleduje z duhom filmov iz obdobja nemškega filmskega ekspresionizma iz začetka 20. let prejšnjega stoletja. Zgodba se v celoti odvije na osamljenem otoku s svetilnikom, kamor nekega dne prispeta njegova začasna oskrbnika, starejši in senilni Thomas ter mlajši in impulzivni Ephraim. Med dvojico se tekom meseca dni iz začetnega nezaupanja rodi čudaško prijateljstvo, vendar pa nad njima visijo naraščujoča paranoja, skrivnosti njunih življenj ter zlovešči duh morskih legend, ki so prisotne na otoku. Na prvi pogled se zdi, da se The Lighthouse oklepa formule klasike The Shining, kar do določene mere drži, saj oba filma v ospredje postavljata uničujoče posledice človekove izolacije od preostalega sveta, le da Eggers v svojem drugem celovečercu postreže za izredno posebno, čudaško, strašljivo in kompleksno gledalsko izkušnjo, ki uspe kombinirati elemente psihiološke srhljivke, kozmičnega terorja in celo sofisticirane črne komedije. Film odlkujejo do zadnje podrobnosti izpiljena vizualna podoba, spretno uporabljena estetika nemih filmov, uporaba praktičnih učinkov in kakopak fenomenalna igralska bravura veterana Willema Defoeja in skorajda neprepoznavnega Roberta Pattinsona v življenjski vlogi, vredni oskarjevskih nominacij. The Lighthouse je filmska umetnina, ki jo lahko brez težav uvrstimo med sodobne klasike.

Ocena

Robert Eggers se je do leta 2015 pilil predvsem na področju kratkega filma z izvrstnimi pokloni klasičnim grozljivkam in južnjaški gotiki (še posebej mojstrovina Brothers), vendar so bili ti projekti zgolj generalka za njegov veliki podvig; celovečerni prvenec v obliki okultne strašljivke The Witch. Film, postavljen v Novo Anglijo okoli leta 1630, spremlja sedemčlansko družino, ki je zaradi verskih razlogov izobčena iz svoje skupnosti in si v želji po novem življenju zgradi kmetijo ob robu samotnega gozda. Kmalu po njenem prihodu se začnejo na območju odvijati nenavadni dogodki; najmlajši član Samuel izgine neznano kam in ga nekaj dni kasneje najdejo mrtvega, preostali otroci so prepričani, da lahko komunicirajo z domačimi živalmi, družino pa iz dneva v dan pretresajo nove tragedije v obliki slabega pridelka, lakote in drugih bizarnosti. Eggersov film je bil ob izidu razglašen za eno najboljših grozljivk 21. stoletja in to popolnoma drži; The Witch je kombinacija vsega najboljšega, s čimer se je Eggers spogledoval v svojih kratkih filmih, hkrati pa tudi njihova impresivna nadgradnja. Gledalca bo najprej očarala zavidljiva produkcija (kar je še posebej občudovanja vredno zaradi dejstva, da je bil film posnet za skromnih 4 milijone dolarjev), za omenjeni žanr presenetljivo visoka mera zgodovinske avtentičnosti, vrhunsko spisani dialogi, ki jih bo gledalec brez težav razumel, pa četudi so zaznamovani s tedanjim arhaičnim dialektom in čudovitimi igralskimi predstavami, med katerimi kakopak najbolj zasije tedaj novinka Anya Taylor-Joy. A tisto, kar film The Witch dvigne med mojstrovine, je Eggersovo izvrstno oko za detalje in neprekosljiv občutek za stopnjevanje napetosti, ki strah spremeni v takšno grozo, ki jo le redkokdaj uzremo na velikem platnu v tako zastrašujoče preprečljivi obliki. Eden od tistih hvaljenih filmov, ki so svoj sloves še kako zasluži; The Witch je brez dvoma ena od velikih filmskih klasik 21. stoletja.