Vid Šteh

Candy Land se sprva odvija kot skoraj dokumentaristična drama o vsakdanu spolnih delavcev v obcestnem počivališču za tovornjakarje. Gledalci spremljamo njihovo vsakdanjo rutino, bežne pogovore ter interakcije s strankami, najbolj presenetljivo pa je to, da film postreže z dobrodošlo sočutnim prikazom tovrstne obrti, četudi nikoli ne odmika pogleda stran od krute resničnosti in nevarnosti, ki jih ta obrt prinaša. Skromna galerija všečnih likov, ki so podprtimi s prepričljivimi igralskimi predstavami, tako pustijo zelo močan vtis. Toda Candy Land ni zamišljen kot socialna drama o ljudeh z roba družbe; v skupino spolnih delavcev namreč potihem vstopi sramežljiva in globoko religiozna Remy (izvrstna Olivia Luccardi, ki je lani šokirala z nastopom v trilerju Soft & Quiet), ki je pobegnila stran od fanatičnega verskega kulta, vendar s tem tudi izgubila streho nad glavo. Ko se začne preživljati kot prostitutka in naveže prijateljske stike z ostalimi sodelavci, se sočasno na počivališču začnejo vrstiti brutalni (in versko motivirani) umori. Candy Land nekje na polovici obrne svojo smer in se začne spogledovati z elementi klavnice, vendar pa ta kombinacija proti pričakovanjem ne zmoti pripovednega toka filma; njegovo osrednjo sporočilo je namreč povezovanje seksa in religije s poudarkom na moralni dvoličnosti in sprevrženi puritanskosti, ki tolerira nasilje za doseganje “višjih” ciljev. Točka, na kateri se bodo nekateri gledalci s filmom razhajali, je preobilica grotesknega nasilja in spoznanje, da z vidika sporočilnosti film (sicer spretno) reciklira že znane ideje in družbenemu komentarju ne doda nobene izvirne nianse. Navkljub temu je Candy Land več kot soliden miks realizma in eksplotacijske estetike.

Filmov, posnetih na podlagi računalniških iger, se pogosti drži prekletstvo, da so avtomatsko zanič. Četudi bi marsikdo trdil, da gre za krivično predpostavko, je ta žal bolj kot ne resnična; velika večina filmskih adaptacij računalniških iger je v najboljšem primeru sila povprečnih, skoraj vedno pa obupnih, še posebej zato, ker filmarji vedno znova dokazujejo, da ne razumejo izvornega materiala in še tako zanimive in izvirne koncepte zapakirajo v dolgočasno in generično akcijsko zmešnjavo brez repa in glave. A na srečo se na vsake toliko časa pojavi kakšna posrečena adaptacija igre in Silent Hill spada v to kategorijo. Film je posnet na podlagi priljubljene serije psiholoških grozljivih iger o skrivnostnem mestu duhov, ki na simbolični ravni predstavlja avtorefleksijo posameznikov najglobjih grehov in nerazčiščenih dilem iz preteklosti. Temu izvornemu sporočilu film sledi zgolj napol; Rose se skupaj s svojo posvojeno hčerko, ki boleha za pogostimi nočnimi morami, odpravi v mesto Silent Hill, da bi razkrila podrobnosti dekličine preteklosti in na kakšen način je usodno povezana z mestom in njegovimi čudaškimi prebivalci. Film režiserja Christopheja Gansa se od ostalih filmov, posnetih po računalniških igrah, razlikuje že po tem, da postreže s povsem samostojno zgodbo, ki pa kljub temu vključuje ogromno elementov, značilnih za omenjene igre. Skrivnostna in zlovešča atmosfera ter vizualna podoba iger sta fenomenalno prenešeni na veliko platno, film pa hkrati na domiseln in smiseln način v zgodbo vstavi nekatere najbolj ikonične like iz iger (iznakažene medicinske sestre, sadomazohistične pošasti, orjak s piramidno glavo). Silent Hill tako ni zgolj bleda imitacija vseh elementov, ki so igre naredile popularne, ampak bolj njihova reinterpretacija, znotraj katere se Gans poigrava z dokaj posrečenimi idejami, v veliko pomoč pa mu je tudi odlična igralska zasedba. Film resda sklene par sprememb, ki ne bodo vsakemu oboževalcu iger pogodu in na več mestih se še vedno čuti, da se ne more docela odreči hollywoodskemu spektaklu, toda Silent Hill spada med najboljše filmske adaptacije računalniških iger.

Ocena