Vid Šteh

Ari Aster je ime, ki je uspelo v slabih petih z mojstrovinama Hereditary in Midsommar postaviti nove standarde znotraj podžanra art-house grozljivk, hkrati pa je uspel upravičiti sloves samosvojega, provokativnega in odštekanega filmskega umetnika, do katerega bo občinstvo gojilo enako mero spoštovanja kot tudi zgražanja. Toda zdi se, da bo njegov najnovejši celovečerec, srhljiva črna komedija absurda Beau Is Afraid, pošteno načel potrpljenje tudi Asterjevih najbolj gorečih oboževalcev. Naslovni junak filma je nevrotični in hipohonderski samotar, ki ga nenadna novica o smrti njegove posesivne matere pošlje na čudaško potovanje samoodkrivanja in soočanja z lastnimi potlačenimi demoni. Beau Is Afraid je Asterjev daleč najbolj ambiciozen film v karieri in bi ga najlažje opisali kot moderno interpretacijo znamenite Sofoklejeve tragedije o Kralju Ojdipu; osrednji motiv filma je posesivni odnos med glavnim junakom in njegovo materjo, ki glavnemu junaku ne pusti odrasti niti po lastni smrti, pot do osebne svobode pa je pospremljena z grotesknimi, črnohumornimi in nadrealističnimi vložki, ki jih Aster mojstrsko kombinira v privlačno, pa četudi sila kaotično celoto. Srčika filma se kakopak skriva v fenomenalnem igralskem nastopu Joaquina Phoenixa, ki postreže z najbolj odštekano in drzno predstavo v svoji sicer bogati karieri. Med adute filme spadajo tudi privlačna scenografija, vzdušna glasba ter nenavaden smisel za humor, ki bo gledalcem enako očarljiv kot tudi odvraten. Navkljub mnogim močnim adutom pa je Beau Is Afraid eden od tistih filmov, ki bo močno razdelil občinstvo, še posebej zaradi specifičnega sloga, ki pogosto stoji na meji med privlačno čudaškostjo in zoprno pretenciznostjo. Zelo redko smo gledalci priča filmu, ki je enako navdušujoč, ambiciozen in provokativen kot tudi konflikten, problematičen in frustrirajoč. Objektivno gledano sta največji težavi filma njegova pošastna dolžina treh ur (film bi lahko bil vsaj pol ure krajši) in dejstvo, da je velika večina likov sila odvratnih, prav tako pa se zna zgoditi, da mnogi gledalce ne bodo docela razumeli Asterjevega sprevrženega smisla za humor. Beau Is Afraid je tako čuden film, o katerem se bo še dolgo časa govorilo, tako v pozitivnem kot negativnem smislu.

Ocena

V vse težje obvladujoči in kreativno prazni poplavi čezlužniških filmov, ki so osredotočeni zgolj na oživljanja trupel utrujenih franšiz in filmskih nadaljevanj, je osvežujoče videti, da je zdolgočasenost občinstva pripeljala do točke, ko to preusmeri pozornost nekam drugam oz. v manj znane in vplivne filmske produkcije. V mistično pravljico zavita nadnaravna strašljivka In My Mother’s Skin predstavlja odličen uvod v filipinski žanrski film, ki je sicer v zadnjem desetletju dosegel mednarodno prepoznavnost in lahko po kreativnosti, domiselnosti ter drznosti brez težav preseže neskončno količino smeti, ki jih sproducira zahod. Film se ponaša z zgodovinskim ozadjem, saj je postavljen na Filipine leta 1945, ko je konec 2. svetovne vojne tik pred vrati, v ospredju pa je premožna družina, ki živi v odmaknjeni vili sredi pragozda in je prisiljena kolaborirati z japonsko vojsko, ki bi se rada dokopala do zlata, katerega naj bi v hiši skrivala glava družine, oče Aldo. Ko se ta odloči poiskati pomoč pri zaveznikih, njegova žena in otroka Tala in Bayani ostanejo sami v vili, kmalu zatem pa je družina podvržena hudi lakoti in ženini skrivnostni bolezni, zaradi katere večino dni preživi v postelji. 14 – letna Tala se v stanju obupa po pomoč zateče k gozdni vili, ki ji ponudi hrano in zdravilo za mamo, vendar pa ta navidez velikodušna gesta s seboj prinesele tragične posledice. In My Mother’s Skin se morebiti poslužuje marsikaterega žanrskega klišeja (z demonom obsedena mater, navidna deklica, ki je pripravljena rešiti svojo družino tudi za ceno tvegane kupčije), vendar pa režiser in scenarist Kenneth Dagatan uspe dostaviti napeto, vzdušno in predvsem zastrašujočo filmsko izkušnjo, ki jo gledalec zlepa ne bo pozabil. Poleg izpiljeno temačne fotografije, pristne atmosfere, odličnih igralskih predstav (tu velja izpostaviti predvsem mlado Felicity Kyle Napuli v vlogi Tale) in izvrstnega tempa, ki potrpežljivo kopiči en strašljiv prizor za drugim, je pričujoči filipinski dragulj izvrstna učna ura za vsakogar, ki bi se želel izšolati v delanju filmskih grozljivk z močno zgodbo, emocionalno prepričljivimi liki in subtilnimi načini strašenja gledalca. In srčno upamo, da bo filipinski film v naslednjih letih še bolj pridobil na veljavi, saj si to prepoznavnost še kako zasluži.