The Clock (2023)

Če primerjamo moške in ženske, je mnogo več indikatorjev, da so ženske pod bistveno hujšim pritiskom kot moški, še posebej glede nenapisanih pričakovanj in družbenih predsodkov. Z drugimi besedami; če je moški v srednjih letih samski in brez otrok, ga to v očeh ljudi ne dela šibkega, kvečjemu s tem daje vtis samozavestnega “alfa-samca”, medtem ko se od žensk pričakuje da se do 40. let poročijo, kupijo stanovanje / hišo in si ustvarijo družino. Tiste ženske, ki ne sledijo omenjeni “formuli”, so kakopak šikanirane in ožigosane kot čudakinje, kar se zgodi tudi glavni junakinji pričujoče telesne grozljivke Clock; Ella ima uspešno kariero in ljubečega moža, toda njena odsotnost želje, da bi imela otroke, jo prepriča, da ima “uničeno” biološko uro, zato sprejme povabilo za sodelovanje pri medicinskem eksperimentu, ki bi jo “popravil” in ji zbudil materinske nagone. Celovečerni prvenec Alexis Jacknow je brezkompromisno krut in oster portret ženske, ki se pod prisilo znajde v krizi srednjih let ter postane obsedena s popravljanjem mehanizma njene biološke ure, kar je žalostna resničnost marsikatere ženske že od pamtiveka. Pekel, ki ga prestaja glavna junakinja, je toliko bolj zlovešč, saj je odet v prijetne in sproščujoče barve ter navidez iskrene nasmehe, za katerimi pa se skriva tako telesna kot tudi nadnaravna groza. Režiserka kompetentno zliva številne kontraste v zloveščo celoto, hkrati pa jo podkrepi z dobrim tempom, nekaterimi resnično strašljivi prizori ter predvsem odličnimi igralskimi predstavami Dianne Agron, dobro razdelana zgodba pa tudi prepriča z večplastnim simbolizmom ter šokatnimi preobratmi. Clock je grozljivka, ki je strašljiva ravno zato, ker je navkljub nekaterim abstraktnim zasukom zlovešče blizu kruti resničnosti.

Ocena

Rating: 4.5 out of 5.

Megalomaniac (2022)

Rating: 10 out of 10.

Družina ostane za vedno – toda kaj se zgodi, če si potomec serijskega morilca? Na to morbidno in neprijetno vprašanje poskuša odgovoriti francoski šoker Megalomaniac, sicer tudi veliki zmagovalec letošnjega Grossmanovega festivala fantastičnega filma in vina. Psihološka srhljivka je delno povzeta po grozovitih dejanjih resničnega serijskega morilca Mesarja iz Bonsa, ki je med letoma 1996 in 1997 ustrahoval prebivalce belgijskega mesta Bons. Pa vendar je fokus filma režiserja in scenarista Karima Quelhaja nekje drugje; v prikazu življenja njegovih otrok, Marthe in Felixa, ki v dobi odraslosti živita družbeno izolirana v razpadajoči podeželski vili. Medtem ko je Felix podlegel otroškim travmam in morilskim impulzom ter krenil po očetovih zločinskih sledeh, Martha navkljub mnogim psihičnim težavam in strahovom uspe najti službo čistilke. Toda stvari se zapletejo, ko Martho sodelavci v službi redno nadlegujejo in celo posiljujejo, kar pripelje do tragičnih posledic. Megalomaniac je tipičen predstavnik t.i. francoskega vala ekstremnega filma; srhljivo in pogosto klavstrofobično vzdušje se dopolnjuje s prizori eksplicitnega nasilja ter nesramežljivimi prikazi tabu tematik kot so posilstvo, incest in sodomija, za piko na i pa sta tu še čudovito temačna fotografija in srhljivo dobra glasbega podlaga. Pa vendar pričujoči film ni zgolj praznoglav šok; pod plastjo gravža in nasilja se namreč skriva edinstvena filmska izkušnja, ki na subtilen in prefinjen način servira brutalno kritiko patriarhalnega terorja in kako ta vpliva na psihično (ne)stabilnost ranljive ženske, ki ne more ubežati lastni preteklosti. Srčika filma, ki se skriva v zapleteni protagonistki Marthi, predstavlja vrhunsko ekspresivna igra Eline Schumacher, zaradi česar gledalec do lika – navkljub zavrženim odločitvam – vzpostavi določeno mero sočutja, nič slabši pa ni Benjamin Ramon kot skoraj vampirski Felix. Megalomaniac je enako zastrašujoč kot tudi čudovito morbiden film, ki znova dokaže, da so francoski ekstremni filmi še vedno nepremagljiva umetniška sila.