Vid Šteh

Sarah Walker (briljantna Alexandra Essoe) je ena od mnogih deklet, ki so obtičale v mestu angelov in upajo, da se bodo prebile skozi obdobje slabo plačanih služb, praznih obljub in številne zavrnitvah na igralskih avdicijah ter vendarle našle uspeh v vse bolj površinskem in sadističnem šovbiznisu. Dekletu se naposled nasmehne sreča, ko jo vplivna produkcijska hiša najame za glavno vlogo v grozljivki, vendar pa Sarah kmalu pade v vrtinec norosti in pod temačen vpliv producentov, ki od nje zahtevajo mnogo več, kot si je sprva predstavljala. Starry Eyes, film režiserje in scenaristov Kevina Kölscha in Dennisa Widmeyerja je ob izidu leta 2014 spregovoril o tematiki, ki jo je Hollywood tedaj še vedno pridno brisal pod preprogo, dokler ni izbruhnila afera Harvey Weistein in je čezlužniška filmska mašinerija zaplodila gibanje #MeToo, ki je začelo opozarjati na ponižujoče prakse in izkoriščanja mladih igralk v svetu filma. In četudi Starry Eyes morebiti ni prvi, ki bi se dotaknil omenjene problematike, je hkrati eden od najbolj ekstremnih in brezkompromisno brutalnih prikazov gnilega zobovja šovbiznisa, ki osebno brezsramno zlorabi, poniža, dehumanizira ter ji vcepi prepričanje, da je za vlogo treba narediti vse. Oziroma kot pravi glavna junakinja v filmu: “Če se že moram prodati, se bom pa za nekaj, kar obvladam.” Kőlsch in Widmeyer s svojo mešanico psihološke drame in surrealnega trilerja, nad katero bedi tudi duh okultne grozljivke, uspe gledalca posrkati v moreči, temačni, depresivni in neizprostno krut svet zabavne industrije s pomočjo vrhunske atmosfere, ki sicer veliko dolguje Lynchevi klasiki Mulholland Drive, mamljive elektronske glasbene podlage, počasnega in zavajajočega tempa (prva polovica obeta karakterno dramo, nato pa se nenadoma spremeni v nekaj bistveno bolj zloveščega) ter že omenjene vrhunske igralske preobarzbe Essoejeve, ki perfektno upodobi trasnformacijo od naivne in nesamozavestne mlade igralke do diabolične psihopatke, ki po obnašanju in videzu sploh ne spominja več na človeka. Starry Eyes zgodbo pripoveduje z dobršno mero simbolizma in metaforike, vendar pa bo vsakemu gledalcu bolj ali manj hitro jasno, kakšno je sporočilo filma, saj je ta tudi v bolj dvoumnih trenutkih nazoren in udaren. Psihološka grozljivka, ob kateri se vam bo obračal želodec in ki drzno trka na vest pekla čezlužniške tovarne filmskih sanj.

Ocena

Črna komedija s primesjo slasherja Bodies Bodies Bodies se oklepa koncepta, ki ga je med drugim popularizirala Agatha Christie s kriminalnim romanom Ten Little Indians; skupina posameznikov se zbere na neki lokaciji, zgodi se umor, nakar temu sledijo še drugi umori, med preživeli pa začnejo naraščati nezaupanje in posledično paranoja. Tokrat so v ospredju zgodbe mladi privilegiranci iz večinoma premožnih družin, ki se zberejo v razkošni vili na zabavi, a ko izbruhne hudo neurje, se skupina preseli v notranjost in sklene preganjati dolgčas z igranjem igre, kjer je nekdo izbran za morilca, medtem ko ostali udeleženci igrajo vlogo žrtev in mu skušajo ubežati. A nedolžna igra kmalu postane resničnost, saj enega od druščine najdejo pokončanega z mečem, temu pa sledi še kopica trupel, preživeli pa imajo zgolj eno nalogo; najti morilca pred nastopom jutra. Bodies Bodies Bodies s svojim besednjakom, popkulturnimi referencami in nenazadnje tudi z družbenim komentarjem cilja na mlajšo publiko, saj skozi obračanje klišejev žanra slasherjev razkriva širšo sliko generacije, ki med drugim ni sposobna samostojnega življenja, je obsedena z ohranjanjem elegantnega videza v javnosti, objavlja imbecilne selfije na Tik Toku ter hodi na zmenke s starejšimi tipi preko Tinderja, povrhu tega pa ima nerazčiščene konflikte in je redko sposobna govoriti resnico. Filmu režiserke Haline Reijn je treba šteti v plus, da razume ciljno publiko, katero bo s solidno mešanico suspenza in črnega humorja nedvomno uspela zaposliti za slabo uro in pol, kolikor film traja. Resda pa se je upravičeno vprašati, če se bodo mladi res identificirali s skupino enako narcisoidnih, razvajenih in privilegiranih osebkov, ki so povrhu tega še strašansko zoprni. Odgovore je prej ne kot da. Film pa ima še to težavo, da zunaj kroga tiktokerjev in spletnih influencer ne bo nikogar pretirano navdušil; kot grozljivka je zgolj zmerno napet, hkrati pa zna s humorjem ter nekaterimi monologi zveneti nekoliko pridigarsko, da o tem, da večina likov v filmu ni pretirano zanimivih ali všečnih, niti ne govorimo. Kot triler za nezahtevno najstniško občinstvo je Bodies Bodies Bodies povsem spodobna zabava, tisti, ki pa pričakujete nekaj več, pa iščite uteho pri starošolski klasiki Scream.