Metaslasher Scream je daljnega leta 1995 predstavljal malo revolucijo znotraj žanra grozljivk, saj je šlo za nekakšen film znotraj filma oz. subtilna parodija na slasherje, zapakirana v slasher. Tvegan eksperimet je uspel in zaplodil celo serijo bolj ali manj nepotrebnih nadaljevanj, ki so skušala z neprestanim sklicevanjem na meta komentarje upravičiti svoj obstoj, hkrati pa je sprva povsem preprosto zgodbo zakomplicira do absurdni skrajnosti. Franšiza je lansko leto doživela dno z obupnim, cenenim in s pokroviteljsko politično korektnostjo nasičenim Scream (v bistvu gre za peti del v franšizi, vendar pa je talent hollywoodskih kravatarjev ta, da se požvižgajo na kronološko jasnost in namesto tega raje ustvarjajo zmedo), zato pričakovanja ob novem nadaljevanju niso bila ravno visoka. Pravzaprav je bil prejšnji film tako zanič, da franšizi ni preostalo nič drugega kot zgolj pot navzgor in na veliko srečo se je zgodilo ravno to; Scream 6 ni zbolj zadovoljiva nadgradnja predhodnika, ampak hkrati tudi najboljše nadaljevanje v (pre)dolgi franšizi, ki uspe držati gledalca v napetosti z idealno kombinacijo suspenza, groze, črnega humorja in emocij, hkrati pa se poigrava z zanimivimi idejami, še posebej ko briše mejo med napadalcem in žrtvijo. In napadalec je znova ikonični Ghostface, ki tokrat mori po New Yorku, žrtvi pa sta znova Sam Carpenter (za katero se je izkazalo, da je biološka hčerka morilca Billyja iz prvega filma) in njena sestra Tara. Kot slasher je film nepričakovano dober, saj odlično izkoristi menjavo lokacije in postreže z nekaterimi daleč najboljšimi prizori v franšizi (npr. pokol na metroju), hkrati pa okvirni zgodbi daje dovolj čustvene teže, da je gledalcu mar za glavni junakinji. Filmu se nekoliko bolj zalomi pri raziskovanju tematik kot so prebolevanje travme in soočanje s temno platjo svoje osebnosti, saj se jih dotakne zgolj površinsko, še bolj moteči pa so metakomentarji, ki so resda zaščitni znak franšize, vendar se na tej točki že pošteno ponavljajo. Nekatere gledalce bi morebiti zmotil za lase privlečen razplet in par nesmiselnosti, toda kot celota je Scream 6 eno redkih nadaljevanj v franšizi, ki upravičijo svoj obstoj.

Franšiza metaslasherjev Scream je bila dosedaj na desetletnem počitku, hollywoodski kravatarji pa so jo kakopak v svoji obupani želji po hitrem zaslužku znova obudil na sebi značilen način; četrto nadaljevanje, lenobno naslovljeno kar Scream, si nadene moderno preobleko in vsebinsko prilagodi aktualni MeToo / Black Lives Matter (oz. kateremkoli aktivističnem gibanju, ki je popularno ta teden), hkrati pa skuša pihati na dušo dolgoletnim oboževalcem franšize z metanjem cenenih nostalgičnih sladkorčkov. Rezultat je temu primerno klavrn; Scream je daleč najslabše nadaljevanje nadaljevanje v franšizi, ki skuša na vsak način obujati spomine na slavo kultnega prvega filma, vendar pa ga bolj kot naravni razvoj zgodbe ter poglobljenosti likov zanima pihanje na dušo publiki, ki obožuje, da so dandanes filmi (pre)nasičeni s puhlimi družbenimi komentarji o ženski (pre)moči in pomembnosti ohranjanja rasne / spolne raznolikosti, poleg tega pa se še obregne ob toksično obnašanje oboževalcev, ki se – po prepričanju Hollywooda, ki nikoli ne premore niti kančna samorefleksije – sproži ob kakršnikoli “progresivni” preobrazbi njim ljube franšize. Scream, ki se znova vrti okoli zamaskiranega morilca, ki ustrahuje mesto Woodsboro in preganja naše stare znance in (znova obupno dolgočasne in puste) nove like, je film, ki jezdi na valu patetične filmske politične korektnosti, pri tem pa se nesramno podela na zapuščino predhodnikov in postreže s naravnost žaljivo obravnavo nekaterih priljubljenih likov. A tisto, kar film najbolj pokoplje, je nesmiseln metakomentar, za katerega ni docela jasno, ali bi ga morali jemati resno ali kot popolno ironijo; film, ki venomer mežika občinstvu, da nima razloga za obstoj, namreč slej ko prej pripelje gledalca do spoznanja, da izgublja časa.