Potem ko je Scream 3 franšizo istoimenskih metaslasherjev pahnil v območje tistega, iz česar se je slavni izvirnik iz leta 1996 odkrito norčeval, njen krik obmolknil za dobro desetletje. A ker imamo opravka s Hollywoodom, ki ne zna odnehati – še posebej pri dobičkonosnih franšizah – je Scream leta 2011 dobilo tretje nadaljevanje Scream 4, ki znova predstavlja kolaboracijo med režiserjem Wesom Cravenom ter scenaristom Kevinom Williamsom, film pa se odvija na 15. obletnico umorov v mestu Woodsboro, kjer zdaj odrasla Sidney Prescott predstavlja svojo avtobiografsko knjigo o edini preživeli tarči pokola, njena prisotnost pa s seboj prinese tudi vrnitev ikoničnega morilca z masko, ki znova seje grozo med prebivalci mesta. Scream 4 predstavlja močan korak naprej za franšizo, saj se uspe vrniti h svojim “koreninam”, kar pomeni, da Craven in Williams znova na duhovit in prebrisan način prepletata žanrska pravila slasherja in satirični metakomentar, ki se v skladu z modernimi časi med drugim dotika posameznikove odvisnosti od interneta in hlepenja po spletni slavi, hkrati pa se roga kreativni praznini velikih filmskih studijev, ki v želji po hitrem dobičku do onemoglosti izčrpava franšize in jih nakopiči z obrabljenimi formulami ter klišeji. Scream 4 je prav tako z vidika nadaljevanja zgodbe o Sidney Prescott in ostalih znanih junakih (novinarka Gale Weathers, policist Dewey) deluje bistveno bolj organsko in naravno kot predhodniki, odlika filma pa je tudi ta, da se povečini osredotoča na življenja omenjenih likov, zato gledalcu ni potrebno zapravljati časa z novimi liki, ki so tudi tokrat pusti in dolgočasni. Scream 4 je tako daleč najboljše nadaljevanje v franšizi, vendar se to skorajda sesuje v zadnji tretjini z izredno za lase privlečenim in neumnim končnim razpletom ter akcijskim klimaksom, kjer film znova postane tisto, iz česar se je v osnovi norčeval. Scream 4 bo tako v prvi vrsti zadovoljil apetite oboževalcev franšize, ki so že zdavnaj izgubili vero vanjo, vendar pa niti pod razno ne pričakujte tega, čemur ste bili priča v prvem delu.

Glede na hollywoodsko obsedenost s kovanjem dobička je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo tudi franšiza slasherjev Scream, ki si je sicer zgradila popularnost z roganjem ravno omenjenim obsesijam velikih studijev, postala tisto, kar je na začetku parodirala. In Scream 3 je že pred uradnim izidom predstavljal recept za neprijetno gledalsko izkušnjo; pogoste spremembe scenarija (včasih tudi na samem prizorišču snemanja), močna zasedenost urnika večine glavnih igralcev ter odsotnost scenarija Kevina Williamsona so bili znaki za zaskrbljenost in žal so se ti izkazali za realno nevarnost. Scream 3 je namreč bleda senca tistega, česar smo bili gledalci priča v kultnem prvem in celo na določenih mestih tudi v drugem delu; satirični metapodtoni, po katerih franšiza slovi, so tokrat potisnjeni močno v ozadje, namesto tega pa je več pozornosti namenjene ponavljajočim akcijskim prizorom ter pretirano zapleteni in nekoherentni zgodbi, ki je bolj zaposlena s tem, da v gledalca meče številne preobrate, pa četudi so ti pogosto nesmiselni. Nasploh se zdi, da je Scream 3 močno usmerjen v šlepanje na vplivno nostalgijo prvega dela kot da pa bi gledalcu ponudil naravni razvoj že obstoječe zgodbe. Ideja, da se film odvija na prizorišču snemanja tretjega dela Stab, kjer začne igralsko zasedbo ustrahovati znani zamaskirani morilec, ni slaba in na trenutke se zdi, da se film spogleduje s tonom, ki smo ga od franšize vajeni, toda teh trenutkov je žal premalo, da bi popravili nasplošno precej mlačen vtis. Ko gledalec ugotovi, da je Scream 3 zmes dolgočasa in zmede, je jasno, da je pri pričujočem filmu šlo nekaj hudo narobe. In tudi ko režiser Wes Craven s svojo koordinacijo deluje nezainteresirano in naveličano, postane še bolj jasno, da je Scream 3 zgolj bleda, neizrazita in dolgočasna različica tega, kar nas je nekoč vzpodbujalo k smehu in kričanju.