Leto 2016 je bilo za Ameriko v političnem smislu vsekakor prelomno; nepričakovana zmaga republikanskega kandidata Donalda Trumpa nad medijsko favoritko Hillary Clinton je državo pahnil v stanje popolne ideološke razdvojenosti, ki traja še danes. Na pogorišču za mnoge spornih predsedniških volitev je več kot očitno vzklila psihološka srhljivka Tilt, ki sicer najbolje funkcionira kot vpogled v problematično psiho bodočega sociopata, ki postopoma postaja tisto, proti čemur se sprva bori. Glavni junak filma je namreč brezposelni dokumentarist Joseph (odvratno mikavni Joseph Cross), ki po manjšem uspehu s filmom o revoluciji fliperjev pripravlja svoj naslednji veliki projekt; dokumentarni pamlfet o razgradnji ameriških sanj ter iluziji kapitalizma in potrošništva. Toda njegov ustvarjalni navdih prekine ženina nepričakovana nosečnost, zaradi katere začne trpeti za nespečnostjo, pogostimi napadi agresije ter vzorci obnašanja, ki močno spominjajo na hudo psihozo. Tilt je film, ki opravi zloveščo dekonstrukcijo problematičnega, toksičnega narcisoidnega človeka, pripravljenega, da nagovori svet s svojimi revolucionarnimi idejami, pa četudi ni zmožen kontrolirati nepredvidljivih dogodkov v zasebnem življenju. Drugi celovečerec Kasre Farahanija bo za nekatere gledalec odbijajoč, saj vsebuje ne ravno subtilne komentarje na račun Trumpovega vzpona na oblast, ki sprva delujejo nevmesno, vendar pa tvorijo širši družben komentar o tem, kako lahko obsedenost pogoltne človeka in ga prisili k izvajanju odvratnih dejanj. Film se lahko pohvali tudi z dobrimi igralskimi predstavami, fenomenalno temačno atmosfero ter potrpežljivim tempom, ki gledalca nagradi s šokatnim preobratom. Tilt je tako film, ki bi zaradi močne politične note marsikaterega gledalca odbil, kar je do določene mere razumljivo, toda kot celota gre še vedno za odrasel in napet psihotriler, ki ponudi srhljiv vpogled v srce teme.
