Vid Šteh

Ironija nanese, da je v filmskem žanru grozljivk vse redkeje moč najti izdelke, ki bi uspeli prestrašiti gledalca – četudi bi grozljivke v prvi vrsti morale početi ravno to – in ga živčno mrcvariti. Ravno zato smo gledalci še toliko bolj hvaležni, ko se pojavi grozljivka, ki ji gre širjenje strahu / groze odlično od rok in The Ritual je izvrsten primer tega. Kombinacija psihološkega trilerja in pustolovske grozljivke sledi formuli o izletu štirih mestnih fantov, ki se izgubijo v gozdovih nekje med Švedsko in Norveško in kmalu postanejo tarča neke nevidne nadnaravne sile, s tem pa je na riziko postavljeno njihovo prijeteljstvo in skrite zamere. Film prepričljivo izriše osrednje štiri junake in jim da dovolj globine, da se gledalec z njimi čustveno poveže, k še večji dramatičnosti pa prispeva motiv krivde, ki nekatere like pahne v še hujšo bitko za preživetje. Prav tako velja pohvaliti dejstvo, da glavni junaki niso klasični butci iz filmskih grozljivk, ki sklepajo eno neumno odločitev za drugo, ampak pogosto razmišljajo dokaj racionalno oz. vsaj glede na ekstremnost situacije, v kateri se znajdejo. Kar pa je najpomembnejše; The Ritual je na trenutke izredno napet in strašljiv film, ki mrcvari tako glavne like kot gledalce z briljantnim suspenzom in prepričljivo temačno atmosfero neskončnih gozdov, katerim ni videti ne konca ne kraja. Nekatere gledalce bo morebiti zmotilo, da se film proti koncu spremeni film o pošasti in s tem izniči nekoliko strašljivosti, prav tako pa zadnji kadri pustijo zgodbo rahlo nedorečeno. Navkljub temu je The Ritual učinkovita grozljivka o preživetju v divjini, ki je ne velja zamuditi.

Za kriminalne romane norveškega pisatelja Joa Nesboja velja prepričanje, da so ti zaradi pogosto zapletene vsebine in obilice likov preprosto neprimerni za filmske adaptacije. In roman The Snowman, sicer sedmi v seriji primerov problematičnega, vendar hkrati genialnega policista Harryja Hola, ni pri tem nobena izjema, zato je odločitev, da bi po njem posneli film, že vnaprej obsojena na propad. Še več skrbi pa dvigne podatek, da je film mnogo prezgodaj ugledal luč sveta in da tega v dirki s časom niso posneli v celoti (po besedah režiserja naj bi izpustili od 10 do 15 procentov scenarija). In The Snowman je bil po pričakovanjih deležen precej poraznih kritik, ki pa se navkljub temu zdijo malce pretirane. Da ne bo nesporazumov; pričujoči film ima precejšnje težave z ohranjanjem konsistentnega tempa zgodbe in tudi tekoči prehodi med posameznimi kadri mu večkrat povzročajo preglavice. Sicer zanimiva zgodba o lovu na serijskega morilca, ki rad ubija ob padcu prvega snega, je podana z naglico in včasih je gledalec podvržen množici preobratov in podatkov, katere le s težavo dohaja. Pa vendar film ni popolna izguba časa; Michael Fassbender je očarljivo destruktiven in karizmatičen kot Harry Hole, pogosto čudovita hladna fotografija in prepričljiva temačna atmosfera pa pričarata prav specifičen duh hladnih skandinavskih kriminalk, kateremu se gledalec pogosto rad prepusti, ne da bi ob tem razmišljal o zmeeni vsebini. A tudi slednja ni tako usodna, da ji ne bi uspeli slediti na vsaj osnovni ravni, čeprav bo ob koncu puščala več vprašanj kot odgovorom. The Snowman je tako daleč od filmskega poloma, se pa lahko strinjamo, da bi z vsem vloženim talentom lahko prinesla boljše rezultate.

Ocena