Vid Šteh

Zdi se impresivno, da se legendarni filmar Ridley Scott pri svojih 86. letih še vedno loteva izredno grandioznih in ambicioznih projektov, med katere spada tudi njegov najnovejši celovečerec Napoleon, skoraj tri ure dolg zgodovinski ep o vzponu in padcu slovitega francoskega generala in kasnejšega “prvega cesarja Francije” Napoleona Bonaparteja (1769-1821). Velja opozoriti, da se film osredotoča zgolj na njegovo obdobje med letoma 1793 in 1815; po izbruhu francoske revolucije, ki med drugim terja tudi javna obglavljanja francoske kraljeve družine, se Napoleon začne uveljavljati kot briljantni vojaški strateg, ki povede francosko vojsko v številne pomembne zmage, njegove ambicije pa zrastejo do te mere, da izvede državni udar in se proglasi za cesarja, sočasno z uspehi na bojišču pa trpi njegovo zasebno življenje, še posebej kompleksen odnos s cesarico Josephine, ki navkljub pogostim skokom čez plot in nezmožnosti, da mu rodi potomca, ostane najpomembnejša ženska v njegovem življenju. Napoleon je s tehničnega vidika skoraj brezhiben film; Scott znova postreže z veličastnimi in vzdušnimi prizori bitk, ki so zaznamovane z umazanijo in presenetljivo brutalnimi orgijami krvi, enako odlična pa je tudi uporaba glasbe, natančne scenografije in kostumografije ter drugih malenkosti, ki film resnično delajo epskega. Prav tako se ni moč pritoževati čez igralske kreacije, kjer pozornost ukrade prekrasna Vanessa Kirby kot Josephine, ki svojemu sicer stranskemu liku doda veliko globine, na nasprotni strani pa ji stoji Joaquin Phoenix v naslovni vlogi, ki je sicer rahlo neobičajna izbira, vendar uspe igralec s svojo prezenco izkazati tako Napolenovo karizmo kot tudi ranljivost. Film pa žal nekoliko bolj šepa na ravni vsebine, kar je posledica pretirane ambicioznosti projekta; v slabih treh urah je nemogoče pokriti Napolenovo življenje v razponu četrt stoletja, zato je moč pričakovati, da film mnogo dogodkov preskoči, jih zgolj na hitro ošvrkne, v nekaterih primerih pa tudi priredi. Scottov film tako zgolj nameče nekaj drobtinic, ki zbudijo gledalčev interes, za kaj bolj poglobljenega pa bo slednji moral iskati nekje drugje. Napoleon je na nek način zgodovinska lekcija za “telebane”, ki pa bo v obljubljeni razširjeni različici vendarle uspe popraviti napake.

Režiser Brian De Palma je bil na začetku svoje kariere (še posebej v 60. in 70. letih) okronan za enega od kraljev filmskega suspenza in marsikdo ga je po talentu celo primerjal z legendarnim Hitchcockom. Te vzporednice z mojstrom groze niso pretirane, saj je De Palma poskrbel za ogromno število napetih klasik, ki so uspešno prestale tok časa in so še danes enako zlovešče in šokantne kot ob svojem izidu. Med te klasike spada tudi psihološka grozljivka Carrie, sicer filmska adaptacija knjižnega prvenca Stephena Kinga o sramežljivi srednješolki, ki v najbolj občutljivem obdobju svojega odraščanja spozna, da je drugačna. Ne samo, da živi z versko blazno materjo in je tarča razvajenih in samovšečnih vrstnic, ob prvem pojavu menstruacije začne Carrie razvijati nenavadne telekinetične sposobnosti, ki pa zgolj pospešijo njene nevarne fizične in psihične spremembe. Carrie je navkljub nadnaravnim elementom v prvi vrsti pretresljiva zgodba o odraščanju najstniške izobčenke, ki je močno razklana med zaščitniško posesivnostjo svoje blazne matere in svetom, katerega hkrati dojema kot priložnost za srečo kot tudi nevarnost. Iz tega vidika je dokaj hitro jasno, da De Palma in King nista želela ustvariti samo še ene grozljivke o družbeno neprilagojenem dekletu, temveč celotna zgodba služi kot parabola za še kako občutljivo problematiko najstniške anksioznosti v obdobju spolnega dozorevanja. Film uspe ta konflikt predstaviti na boleče prepričljiv način, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav Sissy Spacek in Piper Laurie v vlogah hčerke in matere, ujetih v avtodestruktivni družinski odnos. In film v svoji neizprosnosti nikoli ne popusti ter grafično prikaže posledice, ki jih na občutljivih najstnicah pusti psihično in fizično mučenje, kar vodi tudi do zdaj že ikoničnega krvavega maturantskega plesa in splošnega uničenja sveta, v katerem Carrie ne more obstajati. Carrie je čista filmska klasika, ki tudi po vseh teh letih ostaja nepresežena in brutalna.