Cube (1997)

Rating: 10 out of 10.

ZF grozljivka Cube se začne v maniri povprečnega misterija; skupina osebnostno različnih posameznikov (od policista, zdravnice, arhitekta, študentke in avtista) se brez jasnega razloga prebudi v velikanski kocki z več izhodi, ki vodijo v naslednjo kocko. Vendar pa je pri izbiri izhoda potrebno biti taktičen, saj so nekatere notranjosti kock opremljene s smrtonosnimi pastmi. To je okvirna zgodba pričujočega filma, ki svojo pozornost namenja prikazu pobega posameznikov iz skrivnostnega kompleksa kock, pri tem pa se med njimi prebudijo vse človeške slabosti; nezaupanje, paranoja, obup, utrujenost in celo nasilje. Režiser in scenarist Vincenzo Natali, ki je inspiracijo več kot očitno črpal iz kultne serije The Twilight Zone, se navkljub futurističnemu ozadju ne poslužuje posebnih učinkov in spektakularne akcije (predvsem zaradi nizkega proračuna), ampak svoje adute polaga na domiselno minimalistično ozračje (film je bil pravzaprav posnet znotraj ene same kocke, kateri so zgolj spreminjali barvno razsvetljavo), klavstrofobično vzdušje, popolnoma neznano, vendar več kot prepričljivo igralsko zasedbo ter osredotočenja na psihološki vidik zgodbe, ki domiselno razgali človekove šibkosti in impulze, ki pridejo do izraza v najbolj ekstremnih situacijah. Nekatere gledalce bo morebiti zmotilo, da film ne ponudi  odgovorov na ključna vprašanja o obstoju in namenu kocke, vendar pa je po drugi strani ravno ta skrivnostnost preveč zlovešča, da se nas ne bi dotaknila in prestrašila. Eden najbolj preprosto zasnovanih, toda hkrati močno inteligentnih filmov vseh časov.

Suspiria (2018)

Rating: 9 out of 10.

Predelave filmskih klasik skoraj vedno pomenijo slabo novico, še posebej zaradi tega, ker se le teh lotevajo neizkušeni režiserji in pocarji z minimalno znanja o tem, kaj je izvirnik naredilo tako edinstvenega in nepozabnega. In podobni dvomi so nas spremljali, ko so najavili predelavo kultne italijanske grozljivke Suspiria, katero bo režiral italijanski filmar Luca Guadagnino, ki je pred tem navduševal kritike s tenkočutno romantično dramo Call Me By Your Name. Verjetno ni treba poudarjati dejstva; Suspiria je namreč izdelek, ki ne potrebuje predelave, še posebej ne takšne, ki jo lahko ogrozi Hollywood s svojimi sebičnimi prsti in golo željo po zaslužku. Povrhu tega pa je izvirnik neprekosljiv v svojem kričečem stilu in mojstrski režiji Daria Argenta, ki je iz navidez klišejske zgodbe o prestižni plesni šoli, katero vodi zbor čarovnic ustavil nekaj elegantnega in provokativnega. Tudi v predelavi imamo opravka s podobnim zapletom, vendar pa ta predstavlja zgolj majhen del ambiciozne, močno simbolistične umetniške vizije, ki jo je Guadagnino prikazal na velikem platnu. Suspirio bi težko označili za klasično predelavo, saj bi s tem filmu delali veliko krivico; Guadagnino namreč ne želi dlakocepsko slediti duhu in stilu originala, ampak postreči z nečim, kar nosi predvsem njegov avtorski pečat. Zato ne preseneča, da je dogajanje tokrat prestavljeni v mračni Berlin, obdan zgolj z dežjem, snegom in političnimi nemiri na mestnih ulicah. Ne preseneča, da Guadagnino že znano zgodbo obarva s zelo subtilnimi političnimi toni, kjer plesna šola oz. čarovniški kult simbolizirata rojevanje ženske emancipacije ter seksualne svobode, ki se izraža preko čudovito izpeljanih plesnih točk. Navkljub mračnemu okolju je film čudovito posnet in zmontiran, sanjske sekvence so kratke, udarne in napolnjene z večplastnim simbolizmom, ne manjka pa tudi brutalnega nasilja in mnogih srhljivih podob, ki gledalca pošteno prestrašijo. Ne pozabimo še omeniti odlično igralsko zasedbo, kjer zablestita predvsem Swintonova in Dakota Johnson, srhljivo atmosferično glasbo, prepričljiv prikaz tesnobnega vzdušja v Berlinu za časa slovitega zidu ter močan umetniški naboj, ki naredi zgodbo kompleksno in namenjeno mnogim interpretacijam. Suspiria je zgovoren dokaz, kaj se zgodi, ko predelavo kultnega filma v roke dobi filmar, ki ve, kaj hoče in pri tem upa tvegati.