Pogosta tematika filmskih grozljivk je travma oz. prikaz tragičnih posledic, ki jih ta pusti na posamezniku in Dark Nature vsekakor spada v to kategorijo filmov. Zgodba se vrti okoli skupine žensk, ki se v okviru terapije premagovanja travm iz preteklosti odpravijo v gozdove na t.i. vikend preživetja. Brez telefonov, brez komunikacije z zunanjim svetom in brez jasnega cilja. Ena od članic je tudi Joy, ki je pred šestimi leti ubežala nasilnemu partnerju, vendar pa nikoli ni uspela docela premagati travme in je še vedno prepričana, da ji partner sledi na vsakem koraku; ravno zato ne preseneča, da je prva v skupini, ki ugotovi, da se v gozdovih skriva nekaj zloveščega, kar preži na njihove najgloblje strahove. Dark Nature, celovečerni prvenec režiserke in scenaristke Berkley Brady znova dokazuje, da je prihodnost žanra grozljivk v ženskih rokah, saj Bradyjeva s prepričljivo izrisanimi liki, odličnim igralskim ansamblom ter dobrim občutkom za suspenz in vzdušje nemudoma prikuje gledalca za ekran in ga drži v napetosti vse do zadnje sekunde. Pohvalno je predvsem to, da Dark Nature grozo črpa iz tistega, kar je očem nevidno ali pa obstaja zgolj v posameznikovi psihi, zato je celotno zgodbo filma moč razumeti kot metaforični spopad človeka s svojimi najglobjimi strahovi. S tega vidika je film precej podoben klasiki The Blair Witch Project, pa četudi je v zadnji tretjini psihološka groza materializirana v krvoločno (in rahlo generično) pošast. Navkljub napakam pa je Dark Nature več kot zadovoljiv prvenec režiserke, za katero upamo, da bomo v prihodnosti še slišali.
