Vid Šteh

Predelave znamenitih pravljic v “odrasle” žanre, kot sta fantazija in grozljivka, že lep čas niso nič novega. Sneguljčiča, Rdeča kapica, Ostržek in Trnjuličica so bili deležni tovrstne filmske preobleke in bili pri tem včasih bolj ali pa manj uspešni. Tudi pripovedka o Janku in Metki, bratcu in sestrici, ki ju siromašna starša pustita v gozdu, prepuščena sama sebi, dokler ne odkrijeta hišo čarovnice, ki naskrivaj sežiga otroke, je bila v preteklosti celo modernizirana v komično grozljivko Hansel and Gretel: Witch Hunters. Toda Gretel & Hansel, najnovejša adaptacija pravljice Bratov Grimm, ostaja bolj zvesta literarnemu izročilu, hkrati pa se zgleduje po estetiki in vzdušju gotskih grozljivk kot je npr. Eggersova mojstrovina The Witch. Režiser Oz Perkins gledalca popelje v temačni, surrealni in s podobami iz nočnih mor zaznamovan svet, kjer Janko in Metka zaradi naraščujoče revščine zapustita domačo hišo in najdeta zatočišče pri starejši ženski, ki postane njuna skrbnica, vendar za (pre)visoko ceno. Gretel & Hansel je od vseh različic pravljice daleč najbolj nasilna, temačna, kompleksna in že skoraj psihadelična; vizualna podoba filma je izpiljena do zadnje podrobnosti in služi kot odlična podlaga za grajenje fascinantno skrivnostne “lynchevske” atmosfere in napetega vzdušja, sam tempo filma pa je zato bolj počasen in od gledalca zahteva nekoliko več potrpežljivosti kot sicer. Film pokonci drži tudi skromna, a odlična igralska zasedba, še posebej Sophia Lillis v vlogi Metke, ki tokrat ni enodimenzionalni lik dobrotnice, ampak notranje razklana oseba, še posebej v sovražno – naklonjenem odnosu do čarovnice. Četudi je konec rahlo predvidljiv in v primerjavi s preostankom zgodbe nekoliko “omehčan”, je Gretel & Hansel resnično posebna gledalska izkušnja, ki bo dolgo ostala v vašem spominu.

Ocena

19. stoletje. Rojstvo industrijske revolucije poskrbi za naglo izumiranje podeželja in kmetje so pahnjeni v grozljiv boj za preživetje. Mednje spada tudi tričlanska družina, ki živi na odmaknjeni kmetiji v britanski Snowdoniji (severni Wales) in potrpežljivo čaka na vrnitev odsotnega očeta. Naslovna junakinja je mlada kmetica (izvrstna Eleanor Worthington Cox), ki skrbi za svojo mlajšo sestro Mari, obenem pa pomaga ukazovalni materi Elen pri vsakdanjih opravilih. Ko v bližini kmetije izačnejo odvijati nenavadni dogodki, za katerim morebiti stoji neka nadnaravna sila, se družina znajde ne zgolj v primežu srhljive revščine, ampak je hkrati pahnjena v okruten boj za preživetje, ki ga še dodatno okrepi spor z lokalno vraževerno skupnostjo. Gwen je izrazito atmosferična srhljivka, ki gledalca znova opomni, da je daleč največja pošast med pošastmi ravno človek s svojim pohlepom, koristoljubjem ter popolno odsotnostjo empatije. Prvenec režiserja in scenarista Williama McGregorja v marsičem spominja na Eggersovo mojstrovino The Witch, saj se oba zanašata na grozo nevidnega, le da Gwen ostaja trdno zavezana duhu socialnega realizma ter izpostavi razkol med urbanim in ruralnim v zgodnjih letih industrijskega “napredka”. Film je impresiven tudi z vidika zgodovinske avtentičnosti, ki se odlično zliva s temačno atmosferičnostjo zgodbe in minimalističnimi nadnaravnimi vložki, ob katerih zgodba nikoli ne zapade v pretiravanje ali melodramatičnost. Gwen je naporna in depresivna študija propada družbenih in družinskih vrednot, ki nas opozarja na to kako je lahko človek še vedno največje zlo na tem svetu.