Vid Šteh

The Maus se začne kot bleda kopija klasike preživetja Deliverance; mlademu paru Selmi in Alexu se med vožnjo po gozdovih v vzhodni Bosni pokvari avtomobil, zato nadaljuje svojo pot peš in kmalu zatem trči ob dva sumljiva možakarja, ki paru sicer ponudita pomoč, vendar se kmalu izkaže, da so njuni nameni vse prej kot dobri. Kar se bere kot precej klišejski zaplet praktično vsake srhljivke o preživetju v divjini in težavnih odnosih med ruralnim in urbanim, je zgolj ena od plasti pričujoče psihološke srhljivke, ki se drzno loteva občutljive problematike travm, ki jih na posamezniku pusti vojno nasilje. Glavna junakinja filma Selma (čudovita Alma Terzić) je namreč bošnjakinja, ki je bila za časa vojne na balkanu priča umoru svojih staršev, njihove ostanke pa najdejo šele mnogo leta kasneje na neoznačenem grobišču. Vojne je sicer že zdavnaj konec, toda travma živi naprej in ta predstavlja osrednji motiv filma režiserja in scenarista Yaya Herrera; Selma je tragičen lik, ki zaradi vojnih grozot še vedno tiči v preteklosti in stik z bosansko naravo v njej prebudi grozljive spomine, kar je nakazano s premetenimi skoki med resničnostjo in halucinacijami, ki spremljajo Selmo na vsakem koraku. Film gledalca prepriča z vrhunsko tesnobno atmosfero in inovativno rabo kamere (film je poln dolgih “zalezovalskih” kadrov, ki pomagajo dvigovati suspenz), poled odličnih igralskih predstav pa se Herrero najbolj izkaže s svojo subtilno in provokativno vizijo ozadja balkanskega konflikta in kako se vojna v tem delu sveta za mnoge ni končala. Film proti koncu resda nekoliko preveč zajadra v brisanje meja med fantazijo in resničnostjo, zato marsikateremu gledalcu rdeča nit ne bo povsem jasna, toda The Maus je še vedno izvrstna grozljivka, ki strese do kosti.

Ocena

Ameriški pisec Bret Easton Ellis je na začetku 90. let pošteno razburkal svetovno javnost s provokativnim satiričnim romanom American Psycho, kjer je bralec spremljal prvoosebno pripoved Patricka Batemana, ki podnevi dela kot borzni posrednik na Wall Streetu, ponoči pa se spremeni v serijskega morilca, ki ga močno vznemirja bolečina. Brutalne usmrtitve živali, prostitutk, klošarjev, službenih kolegovi in celo otrok mu predstavljajo vir zabave, s katerim neguje svojo popolno čustveno izpraznjenost. Roman, ki ga sprva nihče ni želel izdati, kasneje pa vsak prepovedati, predstavlja vse prej kot hvaležno gradivo za filmsko adaptacijo, vendar pa se je tega podviga samozavestno lotila režiserka Mary Harron in dobrih deset let kasneje posnela svojo verzijo romana American Psycho, v kateri je vlogo Batemana odigral takrat še vzpenjajoči se mladi igralec Christian Bale. Ta je svoj lik zasnoval na srhljivem intervjuju s Tomom Cruisom in fenomenalno utelesil Batemanov narejeni mačizem, kronično narcisoidnost ter prikriti sadizem. V rokah kateregakoli drugega režiserja bi pričujoči film izpadel kot popolna katastrofa, toda Harronova samozavestna režija, stilsko dovršena in izpiljena vizualna podoba, piker črni humor in izvrstni igralskih ansambel poskrbijo, da filmski American Psycho nikoli ne izgubi stika z rdečo nitjo romana, pa četudi ob tem omili nasilje in daje več poudarka na satiričnem in psihološkem vidiku Batemanove zgodbe. Film prepričljivo obudi hedonistični duh 80. let, hkrati pa gledalca enako močno očara kot tudi šokira, še posebej po zaslugi Balove magnetne igre čistokrvnega psihopata. American Psycho je vzoren primer kompromisne adaptacije zloglasnega romana, ki ohrani njegovo izvorno sporočilo, ob tem pa žrtvuje nekaj brutalne ostrine, po kateri knjiga še danes zbuja duhove.