Avstralski nadnaravni šoker Talk To Me je postal “speči” filmski hit poletja 2023, ki ni zgolj požel bolj ali manj evforične odzive kritikov in ljubiteljev filma (med drugim je celo Peter Jackson film označil za eno od najboljših grozljivk v zadnjih letih), temveč je postal tudi velika finančna uspešnica, saj je zaslužil okoli 50 milijonov dolarjev na desetkrat manjšem proračunu. Celovečerni prvenec bratov dvojčkov Dannyja in Michaela Philippouja ima sprva preprost zaplet; skupina najstnikov za zabavo izvaja nevarno igro Govori z mano, ki vključuje komuniciranje z balzamirano roko, preko katere lahko v človeka vstopi nadnaravna entiteta, udeleženec pa ima 90 sekund časa, da igro prekine, saj ga v nasprotnem primeru lahko entiteta trajno obsede. Ena od udeleženk je tudi Mia, ki preboleva nedavno smrt svoje matere (kar je sicer eden od najbolj obrabljenih klišejev v grozljivkah), ki se med igro vseli v telo enega od njenih vrstnikov, to pa sproži val šokantni in nepredvidljivih dogodkov. Ni presenetljivo, da je Talk To Me osvojil srca oboževalcev modernih grozljivk, saj združuje vse njene priljubljene elemente; ščepec črnega humorja, nadnaravne elemente ter prepričljiva obilica gravža in nekaterih izredno odštekanih abstraktnih sekvenc. Film prav tako poskrbi za nekaj učinkovitih prizorov strašenja ter izredno živahen tempo, kar gledalcu preprečuje, da bi se (preveč) dolgočasil. Pa vendar Talk To Me s seboj prinaša tudi trenutke površnosti, še posebej pri razlaganju nekaterih pomembnejših delov zgodbe; že samo ozadje igre Govori z mano ni nikoli ustrezno pojasnjeno, tekom filma pa se zgodi nemalo preobratov, za katere film od gledalca pričakuje, da jih bo preprosto sprejel brez dodatnih vprašanj. Takšen pristop v zgodbo vnaša mnogo nelogičnosti oz. nejasnosti, zaradi katerih se zdi, da je film kot celota zgolj napol skuhan in da ob koncu pušča mnogo več vprašanj kot odgovorov. Talk To Me je še vedno efektna in vzdušna strašljivka, upamo pa, da bodo načrtovana nadaljevanja uspela v zgodbo vnesti nekaj več jasnosti.

Letos mineva deset let, odkar je svet računalniških iger zajela t.i. “freddiemanija” v obliki strateške grozljivke Five Nights at Freddy’s, ki je s svojim preprosto vsebinsko zasnovo in učinkovitim vzdušnim konceptom zasvojila igralce po vsem svetu. Uspeh igre je ustvaril franšizo, ki se dandanes ponaša s kar 33 milijoni prodanih izvodov, zato je bilo pričakovano, da bo Freddy slej ko prej našel pot tudi na velika platna v upanju, da tudi tam doseže enak uspeh. Film režiserke in soscenaristke Emme Tammi dokaj zvesto sledi okvirnemu konceptu igre; Mike (Josh Hutcherson) je varnostnik, ki živi skupaj s svojo mlajšo sestro in poskuša preboleti travmo iz otroštva, ko so mu pred nosom ugrabili brata. Zaradi duševnih težav težko najde stalno službo, zato v obupu sprejme delo nočnega varnostnika zapuščene picerije, kjer ga začnejo ogrožati že omenjene robotske živali, ki pa so tudi povezane z ugrabitvijo njegovega brata. Filmske adaptacije računalniških iger so ponavadi obupne in ravno zato so ob najavi tovrstnih filmov pričakovanja zelo nizka; Five Nights at Freddy’s je – glede na resnično šibko konkurenco – presenetljivo soliden film, ki se sicer ne uspe izogniti številnim zoprnim klišejem in vsebinskim zdrsom, vendar pa hkrati uspe prepričati z vzdušnim posnemanjem atmosfere in vizualnega stila igre, dobrimi igralskimi predstavami ter hitrim tempom, kar je več kot dovolj za ciljno občinstvo, ki so povečini mlajši gledalci. Slednje pa tudi predstavlja glavno težavo filma, ki se ne more docela upreti želji po tem, da preprosto zgodbo povsem po nepotrebnem zakomplicira in ji doda številna mašila, ki so namenjena zgolj izvabljanju gledalčeve solzavosti. Glavni adut igre je bila vedno nezapletena zgodba o varnostniku, ki mora preživeti pet noči v zakleti piceriji, v filmu pa okvirni zaplet začinijo z nepotrebnimi stranskimi štorijami ter izredno predvidljivim razpletom. A kot rečeno; glede na preostalo navlako obupnih filmskih adaptacij računalniških iger je Five Nights at Freddy’s film, ki so ga ustvarili ljudje, ki razumejo izvorni material, pa četudi tega rahlo pobebavijo.