Grozljivka Dead End, posneta za pičlih 900 tisoč dolarjev (zaslužila je 77 – krat več), je odličen primer, kako iz sila preproste fabule ustvariti enega boljših predstavnikov svojega žanra. Pričujoči film se loteva znanega klišeja t.i. “bližnjice” v grozljivkah; skupina ljudi želi priti do določenega cilja in se odloči, da bo tja prispela hitreje, če bo ubrala bližnjico, kar pa je vse prej kot idealna rešitev. Tokrat spremljamo družino Harrington, ki se na božični večer odpravi na praznovanje k sorodnikom, oče Frank pa zavije na osamljeno pot skozi gozd, ki pa v sebi skriva mnoge grozljive skrivnosti. Dead End se podobno kot enako prepričljiva srhljivka The Blair Witch Project drži prepričanja, da je odsotnost groze tisto, kar gledalca prestraši bitveno bolj kot hektolitri krvi in grmada posebnih učinkov. Filmu pomaga tudi to, da razvije galerijo simpatičnih likov, podkrepljenih z odličnimi igralskimi predstavami, še posebej očeta in mama v vlogi Raya Wisa in Lin Shayne. Poleg tega zgodba filma večkrat krene po izredno nepredvidljivih, celo šokatnih poteh, ki pripeljejo gledalca do zadovoljivega (četudi ne pretirano izvirnega) zaključnega preobrata. Vmes pa smo deležni okusne mešanice žanrov psihološkega trilerja, mistične drame, družinskega filma in črne komedije. Vse to in še več naredijo iz pričujočega filma prvovrstni gledalski užitek.

Verjetno je marsikdo izmed nas kot otrok pomislil, da se za stenami naših domovanj skriva nekdo… ali nekaj. Ta strah predstavlja del osrednjega zapleta grozljivke Cobweb, kjer 8 – letnega Petra (izvrstni Woody Norman, ki je navdušil že v komični drami C’mon C’mon) ponoči iz spanca zbujajo nenavadni zvoki iz druge strani stene njegove spalnice. Svoje odkritje zaupa strogima in zastrašujoče hladnima staršema (fenomenalno zlovešča Lizzy Caplan in Anthony Starr), ki pa ga skušata prepričati, da so zvoki zgolj produkt njegove bujne domišljije. Ne mine dolgo, ko Peter odkrije, da se za spalnično steno nahaja dekle po imenu Sarah in ob prvem stiku z njo sproži val nepredvidljivih in šokantnih dogodkov, katere na tem mestu ne bi bilo primerno razkrivati. Cobweb, sicer režijski prvenec Samuela Bodina, je eden od tistih filmov, o katerem je najbolje vedeti čim manj, saj bo gledalec v nasprotnem primeru prikrajšan za prav posebno izkušnjo, ki jo pri dandanašnjih filmskih grozljivkah žal le rekdo doživimo. Film predstavlja trden most med bolj komercialno dostopno strašljivko in psihološko družinsko dramo tipa Hereditary, hkrati pa gledalcu servira nepričakovano veliko število izredno strašljivih in kot strupa napetih prizorov, ki pridejo še toliko bolj do izraza zaradi že omenjenih izvrstnih igralskih nastopov, zlovešče atmosfere, vzdušne glasbe ter režiserjevega odličnega občutka za grajenje suspenza. Zna se sicer zgoditi, da bo nekatere gledalce zmotila pretirana odprtost zgodbe in nekateri njeni nejasni deli, vendar pa bo hkrati preveč zaposlen z grizenjem nohtov in pospešenim srčnim utripom, da bi ga kiksi prikrajšali za edinstveni užitek. Cobweb je eno od večjih filmskih presenečenj letošnjega leta in za oboževalce grozljivk predstavlja skoraj obvezni ogled, hkrati pa je dovolj dostopen, da bo pritegnil tudi tiste, ki omenjenega žanra ne povohajo pogosto.