Vid Šteh

Da je studio Disney že lep čas v kreativni krizi, je znano, toda letos je prišlo do trenutka, da studio tudi v trenutkih, ko postreže z nečim izvirnim, vanj zmeče reciklirane ideje, motive in zaplete iz drugih znanih filmov. Wish je takšne vrste film; animirana lepljenka elementov vse Disneyjevih največjih uspešnic, katerim je odvzeta očarljivost, magičnost ali česarkoli, kar bi zgodbi in likom dalo smisel za obstoj. Film se sicer ponaša z zanimivo idejo; v kraljestvu Rosas navidez dobrodušni kralj Magnifico hrani želje svojih podanikov in vsako leto izbere kandidata, kateremu željo tudi izpolni, vendar se kmalu izkaže, da kralj nekaterih želja ne namerava izpolniti in jih celo prepusti, da utonejo v pozabo. Načrte mu prekriža 17 – letna Asha, ki s pomočjo zvezde odkrije kraljeve tiranske namere in ga namerava zaustaviti, preden Magnifico pridobi oblast nad željami vseh prebivalcev Rosasa. Po prvi tretjini filma se zdi, da je njegovo sporočilo vzpodbudno; nihče si nima pravice lastiti želja nekoga drugega in na posamezniku samem je, da sledi svojim željam, saj jih bo zgolj tako izpolnil. Najverjetneje se to sporočilo v filmu tudi skriva, vendar za to se je treba prebiti skozi debele plasti kreativne lenobe, generičnosti, predvidljivosti in dolgočasja, kar je žal tudi edino, kar Wish ponuja. Zgodba kljub nekaterim zanimivim idejam trmasto sledi disneyjevi formuli klasičnega boja dobrega proti zlu, kjer ni prostora za sivinske nianse; pozitivni liki so izrazito pozitivni in kičasto popolni (še posebej glavna junakinja, ki je povrhu tega še osebnostno prazna), negativni lik Magnifica pa je kakopak še ena pomilovanja vredna karikatura, ki je zloben zgolj zato, ker film potrebuje zlikovca. Druge težave filma so tudi blede pevske in plesne točke, nadležne reference na številne Disneyjeve klasike, pogosto slabe šale in splošna razvlečenost zgodbe, ki ne premore nobene emocionalne teže. Občasno lepa animacija in peščica posrečenih šal bodo morebiti nasmejale najbolj nezahtevne mlade gledalce, toda večina si bo ob filmu Wish zaželela zgolj to, da bi ga bilo čimprej konec.

Hollywood v svojem značilnem slogu nadaljuje z ožemanjem priljubljenih franšiz, čeprav je v primeru filma The Hunger Games: The Ballad of Songbirds and Snakes, predzgodbe mladinske franšize The Hunger Games, ki je leta 2012 glavno igralko Jennifer Lawrence izstrelil med superzvezdnice milenijske generacije, situacija nekoliko drugačna. Film je namreč adaptacija istoimenskega romana Suzanne Collins, zato lahko tokrat ožemanje očitamo tako filmskemu studiu kot tudi pisateljici. Kot že omenjeno, je najnovejše poglavje franšize predzgodba, kar pomeni, da se odvija 64 let pred prvim filmom; znova se nahajamo v diktatorski državi Panem, kjer se že deseto leto zapored odvijajo gladiatorske igre lakote, glavni junak (ali bolje rečeno; antijunak), mladi akademik Coriolanus Snow pa je zadolžen za vlogo mentorja mlade Lucy Gray Baird iz obubožane skupnosti 12. okrožja, ki je bila izbrana za tekmovanje na igrah. Tekom brutalnih obračunov tako Snow kot Lucy Gray ugotovita, da lahko s skupnimi močmi drug drugemu pomagata pri doseganju višjih življenjskih ciljev, vendar se stvari zapletejo, ko Snow z vsako novo potezo postaja vse bolj častihlepen in tiranski. The Hunger Games: The Ballad of Songbirds and Snakes nudi vpogled v “rojstvo” osrednjega negativca izvorne trilogije, ki je tokrat kakopak bolj humaniziran in svojo zločinsko naravo razgali šele v zadnji (sicer zelo slabo razviti) tretjini, pred tem pa je veliko fokusa na njegovem kompleksnem odnosu z Lucy Gray. Glede na to, da so prezgodbe uspešnih filmov pogosto klavrne, je pričujoči izdelek nekje v sredini; prepriča predvsem z razkošno scenografijo, privlačno vizualno podobo, nekaterimi vznemirljivimi akcijskmi sekvencami in “sladkorčki”, ki jih bodo opazili zvesti sledilci franšize. Igralske predstave so solidne, četudi med glavnima igralcema Tomom Blythom in Rachel Zegler ni prepričljive kemije, kar pa je prej posledica šibkega scenarija in splošne plitkosti zgodbe. Slednje je tudi tisto, kar pričujoči film dela rahlo nevznemirljivega in celo dolgočasnega; zgodba je tako površinska, osnovna in enodimenzionalna, da bo težko ostala v gledalčevem trajnem spominu, ne pomaga pa niti to, da je preobraza Snowa iz pozitivca v negativca precej nerazdelana in da Zeglerjeva vizualno niti približno ne ustreza liku akcijske junakinje. The Hunger Games: The Ballad of Songbirds and Snakes ni slab film, navkljub temu pa se zdi, da bi oboževalci franšize brez njega ponoči še naprej mirno spali.