Mike Flanagan, ki je v zadnjem desetletju zakrivil kar nekaj filmskih in televizijskih klasik (Doctor Sleep, The Haunting of the Hill House, Midnight Mass, Oculus, Absentia) se letos uradno poslavlja od sodelovanja s kanalom za pretočne vsebine Netflix in to v velikem ambicioznem slogu. Kot je že moč razbrati iz naslov, je The Fall of the House of Usher Flanaganovo unikatno ljubezensko pismo mojstru literarne gotike, mračnemu poetu in morbidnemu boemu Edgarju Allanu Poeju (1809 – 1849); v osmih epizodah je namreč razgaljenih nešteto referenc na pisatelja najbolj znamenita dela (od Padca hiše Usher, Črne mačke, Izdajalskega srca, Maske rdeči smrti in kakopak do Krokarja), medtem ko je zgodba umeščena v sedanjost, kar zgolj dokazuje, da Poejeva poetika še dandanes ostaja izredno relavantna in praktično brezčasna. Miniserija prikazuje postopen razpad družine Usher, ki ima v lasti vplivno farmacevtsko podjetje, katerega “zdravila” niso zgolj podvržena neetičnim eksperimentom, ampak pri uporabnikih puščajo mnoge nezdrave posledice kot so odvisnost in agresivni stranski učinki. Glavo družine, skorumpiranega Roderickerja Usherja (Bruce Greenwood) že v prvi epizodi vidimo na pogrebu svojih šestih otrok, ki so umrli v bizarnih okoliščinah, ob strani pa mu stojita pokvarjeni odvetnik Arthur Pym (Mark Hamill) in sestra dvojčica Madeline. Skozi osem epizod se postopoma razkrije, kaj je posamezne člane družine pahnilo v smrt, hkrati pa vse vpletene ob koncu pričaka grozljiva skrivnost, ki je bila vrsto desetletij skrbno zamolčana. Na prvi pogled se zdi, da se je Flanagan lotil nekoliko preveč ambicioznega načrta, saj preko svobodne interpretacije Padca hiše Usher v zgodbo vstavi elemente tudi drugih Poejevih zgodb, ki bi lahko ustvarilo vsebinsko zmedo. Na srečo do tega ne pride; The Fall of the House of Usher je vrhunsko odigrana, poetično spisana, moralno kompleksna in brutalno hudobna družinska epopeja, ki se ne zgolj elegantno pokloni Poejevi zapuščini, ampak znova dokaže, zakaj je Flanegan eden od najboljših mojstrov groze ta hip. Njegova zmožnost ustvarjanja enako odvratnih kot zanimivih likov je presunljiva, hkrati pa gre za enega od tistih filmarjev, ki vedno znova zgodbo podvrže potrpežljivo počasnemu tempu, pri katerem pa se vsekakor splača vztrajati. Unikatna mešanica modernega in klasičnega, perverznega in moridnega, krvavega in elegantnega je nekaj, kar ne zmore doseči vsak, toda Flaneganu je to vsekakor uspelo. Seveda bo gledalec, ki je podrobneje seznanjem s Poejevimi deli, v seriji neprimerno bolj užival kot tisti, ki se z mojstrom sooča prvič, vendar pa bosta oba našla več kot dovolj razlogov za vztrajanje v epskem spopadu med zlim in še bolj zlim. The Fall of the House of Usher je dokaz, da grozljivke že dolgo časa niso zgolj cenen in pozabljiv žanr, ampak umetnost.
