Vid Šteh

Na zgodbe o priseljencih pogosto gledamo iz napačnega zornega kota; ne gre zgolj za zgodbe o tem, kako se ljudje iz tuje države soočajo z novo “tujo” državo, ampak se preko njih odpirajo univerzalne teme osamljenosti, iskanja identitete in ljubezni, s čimer pa se lahko identificira prav vsak. Črno-bela komična drama Fremont je ena od teh univerzalnih zgodb, saj spremlja trpki vsakdanjik osamljene afganistanske begunke Donye (čudovito zadržana Anaita Wali Zada), nekdanje vojaške prevajalke, ki živi v kalifornijskem mestu Fremont in je zaposlena v majhni kitajski restavraciji, kjer je njena zadolžitev pisanje cenenih motivacijskih sporočil, vstavljenih v piškotke za srečo. Četudi se na prvi pogled zdi, da ima Donya urejeno življenje, temu še zdaleč ni tako; zaradi težav z nesprečnostjo začne obiskovati ekscentričnega psihiatra, obsedenega z Twainovim romanom Beli očnjak, hkrati pa jo dolgočasna vsakdanja rutina pride do živega in tako začne iskati nekakšno potrditev ali pa celo ljubezen v svetu, ki jo enako močno sprejema kot tudi odriva stran. Fremont, četrti celovečerni film iranskega filmarja Babaka Jalalija, bi na najbolj preprost način opisali kot ganljiv in eleganten poklon zgodnjim delom mojstra filmskega minimalizma Jima Jarmuscha, saj poleg čudovito preproste črno-bele fotografije postreže s trpkim črnim humorjem, umirjenim tempom, briljanto uporabo alegorij (od plehkosti piškotkov za srečo do karakterizacije glavnega lika omenjenega Twainovega romana) melanholično pripovedno nitjo, ki navidez naključno beleži male dogodke iz vsakdanjika glavne junakinje ter sproščeno glasbno podlago, ki sega od akustične kitare do insomničnega jazza in predstavlja svojevrstnega pripovedovalca. Četudi drži, da Fremont nima neke jasno začrtane zgodbe (vsaj v tradicionalnem smislu ne), je njegov namen jasen; gledalcu na subtilen in nesentimenalen način prikažati težavno življenje beguncev v svetu, ki ga ne razumejo, hkrati pa izpostaviti dejstvo, da smo globoko v sebi vsi “begunci” oz. posamezniki, ki hrepenimo po razumevanju in sprejemanju. Fremont se zaradi svoje iskrenosti, duhovitosti in predvsem nevsiljivih družbenih komentarjev uvršča med najboljše filme letošnjega leta.

Starošolski erotični trilerji iz 80. in 90. let kot sta bila Fatal Attraction in Basic Instinct so dandanes zavoljo ekstremne politične korektnosti, kozmetičnega zahodnjaškega feminizma, ki zapoveduje skoraj puritansko izpostavljanje seksualnosti ter vse bolj patetičnega klanjanja filmarjev hordam spletnih samopravičniških moralistov, vse redkejši, pa četudi se njihovo bistvo ne skriva toliko v izpostavljanju telesnih čarov kot analiziranju vročih odnosov med spoloma. Če se bo doba takšnih filmov vrnila, je trenutno še vprašanje, ki visi v zraku, pa vendar se zdi, da se s filmi kot je Fair Play erotičnim trilerjem obeta lepša prihodnost. Če smo popolnoma iskreni; celovečerni prvenec Chloe Domont je erotičen zgolj v smislu izpostavljanja tanke meje med privlačnostjo in sovraštvom ter kako oboje dojemata moški in ženski spol v verjetno najbolj tekmovalnem svetu; borznem posredništvu. Glavna junaka filma sta Luke (Alden Ehrenreich) in Emily (Phoebe Dynenor), ki sta sicer sodelavca v borznoposredniški hiši, hkrati pa ljubimca, ki morata zavoljo poklicnih pravil svoje razmerje skrivati pred očmi javnosti. Njun navidezno močan odnos, kateremu se obeta poroka, pa nenadoma ogrozi situacija, ko Luke v pričakovanju napredovanja v službi zgrožen ugotovi, da je v resnici napredovala ravno Emily, ki postane njegova šefica. Sprva iskreni nasmeški, za katerimi se skriva ljubosumje in ranjen ego, kmalu prerastejo v grobo tekmovalnost med ljubimcema, kar pa posledično vodi tudi v nasilje. Fair Play je eden redkih filmov, ki se loteva vojne med spoloma na presenetljivo prizemljen in iskren način; vojna, ki jo prikazuje Domontova, nima zmagovalcev, saj sta tako Luke in Emily portretirana v boleče realistični luči dveh navidez iskrenih in srečnih ljudi, ki pa globoko v sebi skrivata povzpetniško in egoistično naravo, kateri se ob vstopu v svet borze samo še okrepita. Z izpostavljenimi (namerno) sterilnimi lokacijami poslovnih stavb, strupenimi dialogi, seksi trenutki ter odlično igro je Fair Play presenetljivo zrela, odrasla in poglobljena psihološka drama, ki osvežujoče ponuja kompleksen pogled na tematiko, ki jo čistunski Hollywood žal še vedno obravnava kot klasični spopad med dobrim in zlim. Filmu bi sicer lahko očitali, da bi v svoji kritiki in izpostavljanju erotičnosti šel še korak dlje, toda ta blaga napaka ne uniči več kot zadovljive gledalske izkušnje. Obetajoča vrnitev v dobo navdihujočih erotičnih trilerjev.