Igralca Marka Ruffala zadnja leta najpogosteje srečujemo v Marvelovih superherojskih spektaklih, kjer (zdaj že nekoliko patetično) rovari kot jezni Hulk, vendar na srečo še uspe trčiti ob projekt, vreden njegovega igralskega razpona. In če resnično potrebujete dokaz o Ruffalovem talentu, potem je ogled šestdelne miniserije I Know This Much Is True skorajda obvezen. V njej Ruffalo odigra kompleksni vlogi bratov dvojčkov, ki sta oba na svoj način tragični figuri; Dominick je neuspešen renovator, ki preboleva ločitev in smrt otroka, medtem ko je njegov brat Thomas versko blazni paranoidni shizofrenik, ki ga zaradi incidenta v mestni knjižnici (z mačeto si amputira roko) ob začetku zgodbe na silo odveden v psihiatrično bolnišnico. Celotna miniserija se vrti okoli Dominickovega prizadevanja, da bi njegovega brata spustili na prostost, vendar pa to predstavlja samo eno od mnogih plasti družinske drame, ki s svojim temačnim in depresivnim tonom predstavlja pravi izziv za gledalca. Ogled miniserije I Know This Much Is True je lahko izredno naporen in bo marsikoga celo spravil v precej depresivno vzdušje, saj se zgodba dotika mnogih občutljivih problematik (psihične bolezni, nezmožnost soočenja z izgubo, beg pred odgovornostjo) in brez odvečnega sentimentalizma ter plehke poenostavljenosti razgali pretresljiv portret zlomljenih ljudi, ki sicer želijo delati dobro, vendar jih življenje znova potisne v kot in situacije, katerih niso zmožni nadzorovati. A ravno ta boleča iskrenost do obravnavanih tematik, poglobljena in dobro razdelana zgodba ter prizemljenost tragičnih likov, s katerimi se lahko nemudoma poistovetimo, naredijo iz pričujoče miniserije pravi užitek za bolj zahtevne gledalce. Ruffalo je kakopak briljanten v dvojni vlogi, nič slabši pa ni preostali igralski ansambel, ki svoje delo opravi z odliko. I Know This Much Is True je odlična miniserija, ki vas bo dolgo preganjala, vendar pa je pred ogledom priporočljivo to, da se psihično pripravite na sedem ur trajajoč padec v čisti eksistencialni pekel.

Kaj je Quibi? Preprosto povedano; gre za spletno platformo z vsebinami, primernimi za oglede preko mobilnih telefonov. Mednje spada tudi 13 – delna nadaljevanka The Stranger, ki uporabi format kratkih epizod (vsaka traja približno 8 minut) in na takšen način uspe zgostiti dogajanje ter ga začiniti z nekoliko več suspenza in preprosto karakterizacijo maloštevilnih likov. Serija režiserke in scenaristke Veene Sud se odvije v 12. urah oz. tekom ene noči in predstavi razburljivo avanturo najete voznice Clare, ki nekega večera pred hišo pobere novega potnika, enako skrivnostnega kot tudi očarljivega Carla. Ta odločitev se izkaže za vse prej kot pametno, saj kmalu zatem Carl napade Clare, ta pa mu uspe še pravi čas pobegniti, vendar pa je to šele začetek nore noči, ki čaka glavno junakinjo. Kot že rečeno; The Stranger je preprost, efekten in naposreden psihološki triler, ki zvesto sledi žanrskim pravilom in je v svojem bistvu precej konvencionalen izdelek, vendar pa skuša svojo zgodbo obarvati z družbenimi komentarji, ki so posredovani včasih bolj, drugič pa manj uspešno. Že okvirna zgodba osamljene ženske, ki si mora zaradi nekoga drugega oprati krivdo, le da skoraj nihče ne verjame njenim besedam, je zgovoren komentar na družbeni položaj marsikatere ženske, katere prošnje za pomoč pogosto naletijo na gluha ušesa. To sporočilo je posredovano dokaj prepričljivo, še bolj močna pa je serija v trenutkih, ko problematizira vdor virtualnega v našo zasebnost in kako zastrušojoče napredna je lahko tehnologija. Sudova hkrati seriji doda še nekaj aktualnih komentarjev na temo policijskega nasilja, rasizma ter šovinizma, ki pa niso ravno subtilni ali pretirano globoki. To je sicer razumljivo, saj je težko stlačiti toliko vsebine v tako kratek format, zato lahko Sudovi rahlo površinsko družbeno kritiko oprostimo. Na srečo serija nima nobenih drugih večjih napak, še posebej po zaslugi minimalistične, vendar odlične igralske zasedbe (še posebej se izkaže Dane DeHaan v vlogi psihopatskega Carla), dobrega tempa in visoke mere suspenza, ki je za tovrstni žanr še kako pomemben. Zgodba postreže z nekaj čudnimi naključji in kot celota pušča veliko lukenj, toda za oboževalce zgoščenih in neposrednih psiholoških trilerjev bo The Stranger povsem spodobno žanrsko razvedrilo.