Za začetek opozorilo; Capone s svojim zavajajočim naslovom ni klasična biografija, ki bi kronološko sledila vzponu in padcu enega od najbolj razvpitih ameriških gangsterjev vseh časov, Ala Caponeja. Pravzaprav se film Josha Tranka, ki se je nazadnje opekel z nemarno spacano superherojsko povprečnico Fantastic Four, osredotoča na zadnje leto Caponejevega življenja, ko je po desetih letih čepenja za zapahi spuščen na prostost in obsojen na samotarsko življenje v svoji vili na Floridi. 47 – letni Capone (v fenomenalni  preobrazbi Toma Hardyja, ki znova dokaže, da je prvak karakternega igranja) tokrat ne beži pred zakonom, ampak kar sam pred seboj. Capone, ki ga spremljamo tokrat, je vase zaprt in zagrenjen starec, ki se bori s hudo demenco in vročičnimi halucinacijami, preko katerih dela obračun z lastno krvavo preteklostjo. In kot že rečeno; Capone ni razkošna epska biografija, ki bi sledila pravilom žanra in služila kot grandiozen sprehod skozi življenje vplivnega gangsterja. Namesto tega se Trank drzno odloči za nenavadno kombinacijo intimne drame ter psihadelične srhljivke o nekdanjem strahu in trepetu ameriškega podzemlja, ki za seboj vleče bremena mnogih zagrešenih zločinov in drugih nečednosti. Ogromno poudarka je že na omenjenih Caponejevih halucinacijah, ki močno spominjajo na najbolj odbite Lynchevske izlete v območje morečega surrealizma. Ravno zato je Capone nepopoln in zbegan, vendar hkrati nekonvencionalen in fascinantno bizaren izlet, kateremu ni moč očitati formulaičnosti in predvidljivosti. Capone tako prepriča s svojo samozavestno in brezkompromisno Trankovo režijo, prepričljivo morečo atmosfero, odlično igralsko predstavo Hardyja ter iskrenim portretom stanja človekovega duha pri spopadu z demenco. Film je na ravni vsebine resda nekoliko nedodelan (z izjemo Caponeja so ostali liki bolj ali manj statisti) in zdi se, da pod površjem skriva mnogo zanimivejšo zgodbo kot jo sicer prikaže. Navkljub temu pa je Capone unikaten in drzen vdor v žanr klasične gangsterske biografije.

Ni povsem jasno, koga sploh zanima zgodba o nastanku popularnega družabnega omrežja Facebook in življenju njegovega ustanovitelja Marka Zuckerberga. Vsi vemo, da je Zuckerbeg aroganten, egoističen in vase zagledan ekscentrik, ki mu primanjkuje občutka za empatijo in tovarištvo. Vsi vemo, da je Zuckerberg veliko idej za Facebook pokradel od svojih nekdanjih tovarišev (predvsem od bogataških dvojčkov Winklevos) in obogatel na račun njihovega vpliva in finančnih zmogljivosti. Vsi vemo, da je Zuckerberg za časa študija na Harvardu z aplikacijo Facesmash omogočal študentom, da so s primerjavami slik žensk izbirali, katera je lepša. Kako to vemo? Ker so ti podatki vsem dosegljivi na internetu, zato jih niti ni težko prepisati ter spremeniti v filmski scenarij. Drugače povedano; The Social Network je dve uri (pre)dolgo predavanje, zapakirano v film. Režiser David Fincher in scenarist Aaron Sorkin sta sicer mojstra svojega posla, toda tokrat jima poskus, da bi iz zgodbe o nastanku Facebooka naredila nekaj zanimivega in oprejemljivega, klavrno pogori na celi črti. Da ne bo pomote; The Social Network je s tehničnega vidika povsem spodoben film, saj je kompetentno posnet in se lahko pohvali z dobrimi igralskimi predstavami ter odlično glasbo. Žal pa filmu spodrsne na ravni vsebine, ki ne bi mogla biti bolj dolgočasna in že na ravni zoprnosti; vsi liki so ekstremno nevšečni in o njih na koncu vemo toliko kot na začetku, dialogi pogosto zvenijo kot monotono kopičenje podatkov, ki jih – kot že rečeno – lahko vsakdo izbrska na internetu, tempo pa je tako strašansko počasen, da film deluje kot suhoparno predavanje ostarelega profesorja, ki se niti ne trudi zveneti zanivimo, saj se počuti samozadostnega in mu je malo mar za to, če bodo učenci od njegovih čvek pobrali kaj bistveno zanimivega. The Social Network iz nezanimive zgodbe o nastanku Facebooka ustvari točno takšen film; nezanimiv.