Sodniška drama The Trial of the Chicago 7 režiserja in scenarista Aarona Sorkina ne bi mogla ugledati luči sveta ob bolj primernem času; živimo v obdobju vzpona mnogih aktivističnih gibanj, ki so svoje ideje ponesla tudi na ulice in s tem pošteno pretresla družbene temelje, žal pa rodila tudi nasilje in naraščujoče napetosti med protestniki in policijo, ki več kot enkrat bodisi zlorabi avtoriteto ali nehote prekorači svoja pooblastila. Film gledalca odpelje v politično napeto leto 1969, ko je pred sodišče privedena sedmerica protivojnih aktivistov, ki naj bi leto pred tem med nacionalnim srečanjem demokratske stranke vzpodbujala protestnike k spopadom s policijo. Kmalu po začetku procesa je mnogim postalo jasno, da so bili obtoženi zgolj žrtvena jagnja znotraj politične farse, ki je preganjala ljudi bolj zaradi njihovih “nedemokratičnih” in “antipatriotskih” prepričanj kot pa samih dejanj, za katera neposredno niso bili odgovorni. Sorkin se te absurdnosti kakopak zaveda in zato premeteno potegne vzporednice z več kot 50 let starim sodnim procesom ter današnjimi sodnimi mlini, ki so še vedno (ali pa celo še bolj) skorumpirani, politično motivirani ter brezbrižno nagnjeni k zlorabljanju najbolj osnovnih človekovih pravic. Tisto, kar je pri filmu najbolj pohvalno je to, da najde idealno ravnotežje med jezno dramo in satirično farso; mogoče se zdi, da močna prisotnost humorja ne bi ravno spadal v duh takšne zgodbe, toda Sorkin navkljub mnogim zabavnim trenutkom vedno ostaja resen, oster, zbadljiv in predvsem jezen, ne da bi pri tem izpadel pridigarsko ali ideološko enostransko kot npr. Spike Lee. Zgodba pred nami ni zgolj klasični boj dobrega proti zlu, ampak se tudi samozavetno dotakne stranpoti aktivističnih gibanj in pogostih nasprotij med umirjenimi protestniki ter radikalci, pa četudi oboje spremljajo iste ideje. Film polega tega odlikujejo močan scenarij, ostri dialogi in predvsem odlične igralske predstave, kjer se še posebej dobro izkažeta Eddie Redmayne in Sacha Baron Cohen v vlogi protivojnih aktivistov. Nekatere gledalce bo morebiti zmotila Sorkinova “centralistična” politična pozicija in nekoliko klišejsko izvedeni epilog, toda navkljub temu je The Trial of the Chicago 7 film, ki ga uvrščamo med nujne oglede.

Zdi se ironično, da je Ben Affleck, ki je leta 2016 kot Batman bil bitko s superherojem Supermanom v spektalu Batman V Superman: Dawn of Justice deset let pred tem že skočil v vlogo moža iz jekla v biografski neo noir drami Hollywoodland. Resda ni neposredno igral Supermana, ampak resničnega igralca Georga Reevesa, ki je zaslovel z vlogo omenjenega superheroja v priljubljeni televizijski nadaljevanki med letoma 1952 in 1958. Pričujoči film se začne z Reesovim samomorom leta 1959, katerega sumljive okoliščine še danes niso pojasnjene; Hollywoodland ni klasična biografija o vzponu in padcu obravnavnega igralca, ampak se pred očmi gledalca odvrti kot noirovska enigma, kjer Reevsovo smrt preiskuje izmišljeni detektiv Louis Simo (Adrien Brody) in pri tem pride na sled domnevni zaroti znotraj vplivnega filmskega studia MGM in njegovega izvršilca Eddieja Mannixa. Film tako spretno prepleta resničnost in fikcijo v staromodno in stilsko dovršeno noir dramo, ki si sicer ne dela utvar, da pozna odgovore na številna zastavljena vprašanja, je pa kljub temu dovolj samozavestna, da gledalcu dopusti več verjetnih scenarijev usodnega večera, ko si je Reeves vzel življenje. Ravno zato film venomer ostaja privlačno enigmatičen, hkrati pa dovolj informativen, da gledalec vsaj na osnovni ravni razume življenje tragičnega igralca in enako močno poudari, da je bil žrtev zarote ali pa zgolj odslužen igralec, ki mu tovarna sanj, imenovana Hollywood, preprosto ni dala priložnosti, da bi postal kaj več kot zvezda sobotnih nadaljevank za otroke. Odlične igralske predstave, vzdušno zadušljiva atmosfera mesta angelov v 50. letih in dober tempo poskrbijo, da film nikoli ne izgubi na sporočilnosti, hkrati pa izpostavi pomemben vidik filmske industrije; da je med njo in mafijo pravzaprav več skupnega kot so si mnogi pripravljeni priznati.