Za začetek nekaj zgodovinskega ozadja; oktobra 2002 so okrožja ameriške prestolnice Washington pretresali naključni umori desetih civilistov, ki so jih pokosili streli ostrostrelske puške. Po treh tednih intenzivnega lova je policija naposled odkrila odgovorna za strelski pokol; 41 – letnega Johna Allena Muhammada in komaj 17 – letnega Leeja Boyda Malva. Njuni zločini so bili sicer tema mnogih dokumentarcev in peščice igranih filmov, toda upam si reči, da je Blue Caprice daleč najbolj avtentičen, kompleksen in predvsem vse prej kot eksplotacijski portret obeh morilcev in njunega zapletenega odnosa ter motivov za izvršena dejanja. Kar je najbolj presenetljivo (če že ne kar šokantno) pri režijskem prvencu Alexandra Moorsa, je to, da se film večino časa odvija kot intimna drama o neprivilegiranem temnopoltem možakarju srednjih let, v katerem za nabirajo jeza in frustracije zaradi lastnega bednega življenja ter njegovem nadomestnem sinu, ki svojega “očeta” dojema kot edini stik z zunanjim svetom. Njun odnos je prikazan karseda realistično in poglobljeno, še posebej zaradi odlične igre  Isiaha Washingtona in Tequana Richmonda, režiserjeva vztrajna odločitev, da se odgovorno distancira od golega prikaza posledic njunega strelskega pohoda (ta se na zelo subtilen in vse prej kot eksplotacijski način odvije šele v zadnji tretjini), pa naredi film še bolj relavanten in vsebinsko močan. Sicer je težko reči, da Blue Caprice uspe odgovoriti na vsa vprašanja, ki si jih zastavi (če smo pošteni, je to skoraj nemogoče), vendar pa gre za enega od tistih filmov, ki se še najbolj približa izdelku, ob katerem začne gledalec razmišljati o izvoru človeškega zla.

O razvpitem serijskem morilcu Jeffreyju Dahmerju je bilo povedanega in prikazanega že marsikaj, zato se zdi še en film o njegovem življenju nepotreben. Toda My Friend Dahmer ni klasična biografija o Dahmerjevih morilskih “podvigih”, ampak o njegovem težavnem najstniškem obdobju, ki pa je bilo hkrati tudi odločilno za izbruh njegovih psihičnih težav in želje po ubijanju. Tisti, ki pričakujete film z obilico brutalnega nasilja in grafičnih prikazov Dahmerjevih dejanj, boste najverjetneje razočarani, saj je izdelek usmerjen nekam drugam. Dahmer, ki ga fenomenalno upodobi Ross Lynch, je tokrat tih, zadržan in rahlo čudaški srednješolec z mnogimi nenavadnimi hobiji, med drugim tudi iskanje povoženih živali in seciranje njihovih trupel v očetovi lopi. V istem času se Dahmer sooča z ločitvijo svojih staršev, težavnim vključevanjem v družbo in igranje vloge šolskega klovna, ki svoje vrstnike spravlja v smeh s povsem naključnimi imitacijami epileptičnih napadov. Na površju je My Friend Dahmer film o najstniku, ki skuša na prehodu iz srednje šole na fakulteto najti samega sebe, kar bi lahko vodilo do pretirano sočutnega portreta Dahmerjevega morilskega uma, vendar pa na srečo režiser in scenarist Marc Meyers poskrbi, da gledalci nikoli ne pozabimo, koga imamo pred seboj. Četudi se do določene mere lahko poistovetimo z eksistencialno krizo glavnega lika, film na vsake toliko časa postreže s prizorom Dahmerjevega bizarnega obnašanja, ki se postopoma spreminja v željo po krvi in celo kanibalizmu. In bolj ko Dahmer spoznava samega sebe, bolj krvoločen in nevaren postaja. My Friend Dahmer se tako odvrti kot tiha mladinska drama o odraščanju, toda nad njo ves čas visi senca groze, ki napoveduje rojstvo morilca.