Filmi Terrenca Mallicka že od nekdaj niso klasični produkti sedme umetnosti, ampak vizualne meditacije o stanju in moči človekovega duha in volje v najbolj ekstremnih in travmatičnih trenutkih. V skladu s to sporočilnostjo so njegovi filmi obarvani z močnimi kontrasti med poduhovljenostjo, filozofskimi monologi o smislu življenja ter norostjo, ki je ponavadi materializirana skozi nasilje. Zato ne preseneča, da je Mallick zagret pacifist, kar je dosedaj najbolj očitno izrazil v oskarjevski protivojni drami The Thin Red Line, vajo pa je ponovil še lansko leto z epsko biografijo A Hidden Life. Ta pripoveduje resnično zgodbo avstrijskega kmeta Franza Jägerstätterja, ki je za časa 2. svetovne vojne vpoklican v nemško vojsko, vendar pa tam kmalu spredvidi kako zgrešena in sprevržena so načela nacističnega režima, zato postane politični zapornik, ki v majhni celici čaka na razrešitev svoje nesrečne usode. A Hidden Life je izredno ambiciozen film, ki s seboj prinaša vse elemente, značilne za Mallickove izdelke; sapo jemajoča fotografija z nekaterimi čudovitimi panoramskimi posnetki avstrijskih gor, inovativna raba plavajoče kamere, mnogi tihi trenutki, namenjeni meditaciji in avtorefleksiji glavnih junako, dolgi monologi Franza in njegove žene Franziske, ki pogosto zvenijo kot poetično dopisovanje ter subtilna kritika ne samo vojnega, ampak režimskega nasilja. To tokrat ni prisotno zgolj pri predstavnikih oblasti, ampak tudi pri civilnem prebivalstvu, ki šikanira in ponižuje glavna junaka zaradi njunega kljubovanja režimskim zahtevam. Ta vidik je zelo redko raziskan v tematsko podobnih filmih, zato je v Mallickovem epu še toliko bolj dobrodošel. Ob tem ne smemo še pozabiti vrhunskih igralskih predstav Augusta Diehla in Valerie Pachner v vlogi Franzove žene, ki v resnici predstavlja jedro filma, simbolično figuro trpljenja malega človeka v odnosu z oblastjo. Velja pa opozoriti vse tiste, ki vam Mallickovi filmi ne ležijo; pričujoči izdelek niti pod razno ne bo uspel spremeniti mnenja o njem, saj bi znal s svojimi epskimi tremi urami, počasnim tempom in poetičnostjo, ki včasih meji na pretencioznost, marsikoga pošteno ujeziti. Ljubitelji Mallickovih filmskih meditacij pa se boste medtem počutili kot doma.

Bombshell je v obdobju #MeToo gibanj in vse pogostejših opozarjanj na problematični položaj žensk v patriarhalnem sistemu, precej pomemben film. Ta namreč pokriva ozadje padca prvega obraza vplivne konzervativne televizije Fox News, Rogerja Ailesa, ki je bil leta 2016 odstavljen s položaja zaradi številnih obtožb o spolnem nadlegovanju svojih uslužbenk. Film v ospredje postavlja tri ženske, ki so se navkljub grožnjam uprle Ailesovemu ustrahovanju in javnost seznanile s tem, da je nadlegovanje žensk na delovnem mestu še kako pereča problematika, o kateri je treba glasno spregovoriti. Film režiserja Jayja Roacha je zelo ambiciozen izdelek, ki ne spregovori zgolj o posledicah spolnega nadlegovanja, ampak tudi prikaže, kakšne podcenjujoče odločitve mora biti ženska prisiljena sprejeti, da bi lahko ohranila svojo kariero in osebno dostojanstvo. Ta boj s sistemom je prikazan z ognjevitimi predstavami odličnih Charlize Theron, Nicole Kidman in Margot Robbie, ki pa so žal premalo, da bi film rešile pred površnostjo in plitkostjo. Največja težava filma Bombshell je v tem, da se nikoli ne poglobi v osebne zgodbe glavnih junakinj in jih dela relavantne zgolj v vlogah figur, ki so pokazale zobe Ailesovi diktaturi. Z drugimi besedami; če o resničnih osebah, ki jih odigrata Theronova in Kidmanova, ne veste ničesar, vam bo za njuni usodi v okviru filma prav malo mar, saj zgodba ves čas plava po površini in postreže s precej wikipedičnim pregledom dogodkov brez pravega emocionalnega učinka na gledalca. Film s tako pomembno tematiko si ne bi smel privoščiti, da postane nezanimiv in dolgočasen, toda Bombshell nam ne daje veliko razlogov, da bi ob prikazani zgodbi karkoli začutili.