Potem, ko je glasbena biografija Bohemian Rhapsody osvojila srca gledalcev po vsem svetu (in predvsem zaslužila ogromno denarja), se je filmska industrija pričakovano odločila, da bo zaplodila še več biografij znanih glasbenih skupin. Tokrat je na vrsto prišla kalifornijska hard rock zasedba Mötley Crüe s filmom The Dirt, ki kronološko prikaže formacijo skupine in njen bliskovit vzpon med glasbene zvezde, ob tem pa seveda ne pozabi na geslo seks, droge in rock’n’roll ter postreže z grafičnim prikazom številnih ekscesov, seksualnega razvrata, odvisnosti od drog in alkohola, prepirov med člani ter provokacij, s katerimi je zasedba zbujala pozornost. Vzdušno se film na več mestih zgleduje po Bohemian Rhapsody, saj postreže s hitrim tempom, ne pretirano globoko / kompleksno zgodbo, mnogimi humornimi vložki ter spektakularno posnetimi glasbenimi performansi. Glavna odlika filma je njegova samoreferenčna narava, ki je obarvana z močno ironijo in norčevanjem iz portretirancev, četudi nikoli ne zaide v omočje posmehovanja in žaljenja. Pravzaprav je presenetljivo, da film navkljub divjemu vzdušju uspe najti momente pristne emocionalnosti, še posebej, ko se loteva zasebnih težav posameznih članov (npr. Nikki Sixx in njegov odnos z odtujeno materjo). Žal pa gre v tem primeru zgolj za epizode, saj je The Dirt kot glasbena biografija nekoliko plehek izdelek; o ustvarjalnih procesih znotraj skupine in zanimivosti o nastajanju posameznih pesmi ne izvemo ničesar (tudi največje uspešnice so omenjene zgolj mimogrede), prav tako pa se zdi, da ustvarjalcev filma ne zanima toliko glasba Mötley Crüe kot zasebne krize in podivjane avanture članov zasedbe. The Dirt je zabaven, kratkočasen in barvit film, vendar prepogosto prazen kot možgani zadrogiranih groupijevk na turnejah obravnavane zasedbe.

Stan Laurel in Oliver Hardy sta s svojimi nastopi kot duet Stan And Ollie v 30. in 40. letih postala ne zgolj kralja fizične komedije, ampak tudi eni največjih komičnih ikon 20. stoletja. Stan And Ollie gledalcu ponudi enako grenak kot sladek vpogled v topel in hkrati kompleksen odnos med obema igralskima velikanoma, hkrati pa ne želi slediti formuli klasične biografije, ki bi kronološko prikazala začetek njunega prijateljstva ter vzpon med zvezde komedije. Namesto tega se film začne v začetku 50. let, ko sta Laurel in Hardy že nekoliko pozabljena od Hollywooda in se v želji, da bi pridobila finance za nov film, preživljata z dolgimi turnejami po napol praznih gledaliških dvoranah, ves čas pa ju spremlja neprijeten občutek, da ju je povozil čas in da svet ne potrebuje več norčij Stana in Ollieja. Osrednji motiv filma je predvsem prikaz moči komičnega dueta na sama junaka, ki se na stara leta vse težje prenašata, hkrati pa drug brez drugega ne moreta. Navkljub žalostnemu ozadju je Stan And Ollie precej zabaven in očarljiv film v stilu Bohemian Rhapsody, ki glavna junaka noče prikazati v pretirano mračni luči, hkrati pa nikoli ne izpade preveč pokroviteljsko do njiju ali pretirano pockurano. Glavni adut filma pa se kakopak skriva v fenomenalnih predstavah Steva Coogana in Johna C. Reillyja, ki sta vizualno naravnost osupljivo podobna resničnima Laurelu in Hardyju, hkrati pa uspeta ujeti karizmatičnost in neprekosljiv komični timing dvojice, čeprav je treba priznati, da igralca najbolj zasijeta v resnih momentih, ki bodo gledalca spravili na rob solza. Stan And Ollie je film, ki se spoštljivo pokloni velikanoma komedije in jima nastavi ravno prav bridek kot očarljiv portret.