Joe Berlinger je javnosti najbolj poznan po svojih dokumentarcih, v katerih secira nekatere najbolj razvpite zločince in njihova okrutna dejanja. Letos se je kar z dvema projektoma posvetil verjetno najhujšemu ameriškemu serijskemu morilcu vseh časov, enako šarmantnemu kot tudi psihopatskemu Tedu Bundyju, ki je v 70. letih s svojimi okrutnimi zločini šokiral svetovno javnost. Potem, ko je Berlinger posnel dokumentarec o omenjenemu morilcu, se je odločil, da manjši del njegovega življenja predstavi v celovečernem filmu Extremely Wicked, Shockingly Evil and Vile. Naj opozorim, da film ni klasična biografija, ki prikazuje začetek in konec Bundyjeve morije, ampak se osredotoča na njegov odnos z bivšim dekletom Elizabeth Kloepfer, potem ko ta ni zmožna sprejeti dejstva, da je človek, s katerim je delila svoje intimno življenje, v resnici strah in trepet vseh mladih žensk v 70. letih. Šibka plat filma je predvsem ta, da ni toliko film o Kloepherjevi in njenemu soočanju z resnico o Bundyju, ampak je v prvi vrsti zgodba o lovu na očarljivega morilca, ki ga bremenijo obtožbe napadov in umorov na ženske. Glede na to, da o Bundyju vemo že praktično vse, se zdi nekoliko odvečno, da znova spremljamo dogodke, ki so bili prikazani v mnogih dokumentarcih in celovečernih filmih (dober primer tega je film Ted Bundy iz leta 2002). To pa je tudi edina vidnejša napaka te kompetentno narejene biografije, ki nas znova spomni, da ima zlo pogosto lep videz. Srčika filma je kakopak magnetni nastop Zaca Efrona, ki je naposled dokazal, da so leta statusa najstniškega idola že zdavnaj minila in da je v resnici izvrsten igralec. Nič slabša ni Lily Collins kot Kloepherjeva, četudi bi si želeli, da bi bil njen lik bolje razvit. Extremely Wicked, Shockingly Evil and Vile ne predstavi ničesar bistveno novega o Bundyju in njegovih zločinih, navkljub temu pa predstavlja zanimiv vpogled v temačna poglavja zgodovine o ameriških serijskih morilcih.

Zloglasna madžarska grofica Elizabeth Bathorý (1560 – 1614) je svoje življenje končala kot na trohnenje v zazidani ječi obsojena zločinka, pa vendar je njen lik skozi stoletja pridobil mitske razsežnosti in dandanes se ta pojavlja v praktično vseh oblikah umetnosti; od literature, slikarstva, glasbe in vse do filma. Bathorý, ki je veljala za izredno odločno, samosvojo in med ljudmi sprva spoštovano grofico, se je v zgodovino zapisala kot najbolj znana ženska serijska morilka, ki je med letoma 1585 in 1609 po neuradnih poročil umorila več kot 650 mladih deklet, menda zato, ker je s kopanjem v njihovi krvi skušala ohraniti mladostniški videz. Zgodba Bathorý je po svoje zgodba marsikatere ženske, ki je za dosego lepotnega ideala in v strahu pred staranjem pripravljena žrtvovati vse, tudi ljudi okoli sebe. Tega se zaveda tudi film The Countess režiserke in glavne igralke Julie Delpy, ki se distancira od mističnega razgaljanja lika grofice in namesto tega postreže z realističnim portretom ženske v srednjih letih, ki postane žrtev lastnih obsesij o človeški lepoti in se pri tem spremeni v okrutno morilko. Srčika celotnega filma, ki se sicer lahko pohvali z zavidljivo produkcijo, kompetentno režijo, čudovito temačno fotografijo ter pristnim morbidnim vzdušjem, je kakopak magnetna igra Delpyjeve, ki je kot grofica Bathory preprosto fantastična. Igralka brez težav zajame vse plasti grofičine kompleksne osebnosti in pri gledalcu tako zbuja grozo kot sočutje. Film je v določenih resda nekoliko površinski (predvsem v prikazu odnosa med Bathorý in njenim ljubimcem) in mine nekoliko prehitro, toda kot celota je The Countess fascinanten vpogled v enega najbolj zloveščih umov vseh časov.