Filmov, ki se dotikajo odvisnosti od drog in vpliva, ki jih ta pusti ne zgolj na odvisniku, ampak na njegovih bližnjih, je ogromno, zato na prvi pogled izgleda kot da biografska drama Beautiful Boy ne bo zmogla ponuditi ničesar, kar ne bi že videli. Toda temu še zdaleč ni tako; film, posnet po resnični zgodbi o ameriškem novinarju Davidu Sheffu in njegovih mučnih prizadevanjih, da bi svojega sina Nica izvlekel iz brezna odvisnosti od metamfetamina, resda hodi po že preizkušenih poteh, vendar hkrati uspe gledalca brez težav potegniti v pretresljivo zgodbo o žrtvovanju, človeških napakah in odpuščanju. Za takšen rezultat se je potrebno zahvaliti odličnima glavnima igralcema; komik Steve Carell se kot požrtvovalni in obupani oče David znova odlično izkaže v resnejši vlogi, medtem ko Timothée Chamalet s svojim naravnost pretresljivim nastopom dokaže, da je na dobri poti, da postane eden najboljših predstavnikov mlajše generacije igralcev. Film premeteno večino časa nameni gradnji nekoč trdnega, sedaj pa vse bolj razklanega odnosa med očetom in sinom, še posebej pa na njuna dejanja, ki večkrat spominjajo na izgubljeno bitko. Zdi se, da vsakič, ko oče odpre srce za svojega sina, ta znova krene na stara pota in film gledalcu postavi težko, vendar pomembno vprašanje; koliko časa je potrebno, da se bitka konča s priznanjem poraza? Beautiful Boy ni zgolj srhljiv prikaz odvisnosti, saj se ne osredotoča zgolj na Nica, ampak skuša predstaviti posledice, ki jih njegova dejanja pustijo na njegovih bližnjih, kar je pogosto spregledan del vsake zgodbe o boju z drogami. Mučna, toda čustvena drama o resničnosti, ko ta postane pekel.

Green Book režiserja Petra Farrelyja (da, uganili ste, polovica bratske naveze, ki je v 90. letih postregla z vrsto vulgarnih komedij) na prvi pogled deluje kot film, posnet za lov na Oskarje; gre za biografsko pripoved o uglednem temnopoltem pianistu Dr. Donu Shirleyju (Mahershala Ali) in njegovem vozniku, gobezdavemu Tonyju Lipu (Viggo Mortensen), ki se na začetku 60. let odpravita na koncertno turnejo po ameriškem jugu ter soočita z močnimi medrasnimi napetostmi in družbenimi predsodki. Gre za očarljiv preplet žanrov filma ceste, angažirane drame in zbadljive komedije, katere humor niti malo ne diši po klasični “farrely” vulgarnosti, ampak se naslanja na osebnostno razlike med glavnima junakoma in naravno premostitev le teh. In iz tega vidika film zadane v polno; odlična igra Alija in Mortensena ustvari prepričljivo medsebojno kemijo med junakoma, za katera gledalcu ni vseeno in ju tako vestno spremlja vse do cilja, pri tem pa film ne pozabi na dobršno mero solza in smeha. Četudi je Green Book film, ki povečini cilja na gledalčeva čustva in se kot tak ne uspe docela izogniti sentimentalnosti, to niti ni tako moteče zavoljo zanimive zgodbe, živahnega dogajanja in že omenjenih prisrčnih osrednjih likov, s katerima bi se lahko družili v nedogled. Večje vprašanje pa je, v kolikšni meri film prispeva k razumevanju in preprečevanju rasizma, še posebej v današnjih konfliktnih časih. Prednost izdelka je v tem, da se ne zateka v obtoževanje in vlivanje “bele krivde”, hkrati pa ne seže dlje od poenostavljene ugotovitve, da je rasizem nekaj, kar ni lepo in da se je treba imeti rad. Green Book je očarljiv, zabaven in ganljiv film ceste, katerega potovanje gledalca ne bo pustilo ravnodušnega, pa četudi bo na koncu poti ugotovil, da je vse to že nekje videl oz. slišal.