V 70. letih je angleški nogomet z mnogimi porazi pošteno zamajal temelje domoljubja,  zato je bila potreba po mladih in odločnih trenerjih še toliko večja. Eden od teh je bil tudi Brian Clough, ki je slovel po svoji jezikavosti, močni samozavesti ter nič šibkejši zaletavosti, kar ga je pogosto pripeljalo v težave. V zgodovino se je resda zapisal kot eden od najboljših britanskih trenerjev vseh časov, vendar pa se ga javnost najbolj spomni po dogodku, ki je skorajda uničil njegovo kariero; leta 1974 je namreč prevzel vodenje kluba Leeds United, vendar je bil zaradi neprestanih sporov z nogometaši in močnih porazov ekipe po komaj 44. dneh odpuščen. Biografska črna komedija The Damned United se resda osredotoča na Cloughovo katastrofalno vodenje kluba, vendar na srečo ne ostane zgolj pri tem, saj se s pogostimi flashbacki vrača v njegovo preteklost uspešnega trenerja manjših klubov, katere je pripeljal do velikanskih zmag. Pričujoči film bi zlahka prikazal Clougha kot pomilovanja vredno karikaturo in histeričnega egomanijaka, vendar to ne bi bilo niti malo pošteno. Namesto tega smo deležni očarljive, zabavne, ganljive in iskrene pripovedi, ki Clougha predstavi tako v pozitivni kot negativni luči, kar je najbolj pošteno; tako izvemo, da je šlo za človeka z odličnimi organizacijskimi sposobnostmi, močnimi ambicijami in zavidljivo energičnostjo, hkrati pa sta ga njegova muhavost, potlačeno ljubosumje do tekmecev ter dolg jezik večkrat skoraj stala glave. Kompleksnost glavnega lika fenomenalno zajame Michael Sheen, ki s svojo magnetno igro začara gledalca in mu ponudi še več razlogov za ogled te mojstrske tragikomedije. The Damned United je brez kančka dvoma eden najboljših filmov o svetu nogometa.

Ocena 5

Zgodbe o preživetju so na velikem platnu vedno v službi nekakšnega inspiracijskega čtiva, kjer gledalec ob spremljanju zgodbe o ljudeh, ki preizkušajo meje lastnih moči, doživi katarzo in je hkrati deležen tudi “poučnega” nauka, da je lahko narava “psica”. Nekaj takšnega je tudi biografska drama 127 Hours, v kateri James Franco igra vlogo resničnega hribolazca Arona Ralstona, kateremu se je leta 2003 pripetila tragična nesreča, ko mu je med plezanjem skala ukleščila roko, nato pa naslednjih dneh dni omahoval med možnostjo smrti ali rešitve z brutalno amputacijo. Režiser Danny Boyle dokumentaristično sledi Ralstonu na vsakem koraku in s tem naredi film popolnoma “njegov”, kar pomeni, da je hkrati tudi odlična priložnost, da Franco razkraže vse svoje igralske talente. Slednje mu več kot uspe, saj s pravo kombinacijo odločnosti, ranljivosti, ega in strahu zajame občutke posameznika, ki se znajde v tako brezupni situaciji. Enako kompetentna je tudi Boylova režija, ki prepleta Ralstonovo trenutno stanje s flashbacki, ki ponujajo nekoliko več vpogleda v osebno življenje glavnega junaka. Navkljub temu, da se film bolj ali manj odvija na eni samo lokaciji, je 127 Hours izredno napet, niti malo dolgočasen in srhljiv izdelek, še posebej v prizorih amputacije roke, ki bo vznemirljal še tako neobčutljive želodce. Film v okviru dram o preživetju v divjini resda ne odkriva tople vode, povrhu tega pa se ne uspe izogniti hollywoodsko pocukranemu koncu, toda te napake so v primerjavi z ostalimi kvalitetami, ki jih 127 Hours ponuja, povsem minorne. Čustven in napet one man show Jamesa Franca.

Ocena 4