22 July režiserja in scenarista Paula Greengrassa je po U-July že drugi letošnji film na temo zloglasnega terorističnega napada, ki ga je leta 2011 izpeljal norveški desničarski skrajnež Anders Behring Breivik. A če je prvi osredotočal zgolj na dogajanje na otoku Utoya, kjer je Breivik pomoril 77 mladih ljudi, je Greengrassov film vsebinsko bistveno bolj razširjen in kronološki, saj pokriva dogodke od začetka napada pa vse do razglasitve sodbe, ki je Breivika spoznala za prištevnega v času dogodkov. Film je prikazan iz perspektiva storilca, njegovega odvetnika in preživelih, ki se po tragediji trudijo živeti naprej, čeprav je to bistveno lažje rečeno kot storjeno. Glede na režiserjeve prejšnje filme, še posebej Bloody Sunday in United 93, ki sta prav tako posneta po resničnih tragedijah, se zdi smiselno, da se je Greengrass lotil razkrivanja ozadja tega rasistično zmotiviranega napada, saj gre za enega redkih filmarjev, ki vztraja pri strogem realizmu in gledalca ne obremenjuje z nesubtilnimi političnimi komentarji. 22 July sicer ni samo film o Breivikovem pokolu in posledicah, ki jih je ta pustil na nekoč miroljubni norveški družbi, ampak tudi prikaz vpliva in moči desničarskega ekstremizma, ki ne pristaja na mirni protest, ampak išče rešitve težav v nasilnem odporu. Nekatere gledalce bo morebiti zmotilo, da je film nepotrebno grafičen v prikazovanju nasilja, spet drugi pa bodo mnenja, da se z izpostavljanjem zgodbe o morilcu temu daje priložnost, da razjasni ali celo opraviči svoja dejanja. Na srečo je Greengrass dovolj pameten režiser, ki poskrbi, da do takšnih zaključkov nikoli ne pride. 22 July je film, uporabljen v namene artističnega upora zoper naraščujoče sovraštvo v Evropi.

Gus Van Sant se je v preteklosti po mojem mnenju večkrat izkazal kot pripovedovalec nekonvencionalnih biografij (Milk, Last Days) in najnovejša Don’t Worry, He Won’t Get Far On Foot ponovno pušča vtis unikatnega avtorskega pečata. Film pripoveduje zgodbo ilustratorja Johna Callahana, ki sprva svoje življenje utaplja v zabavah in alkoholu, nato pa ga usodna prometna nesreča paralizira in priklene na invalidski vožiček, svojo edino uteho pa najde v risanju stripov z izrazito politično nekorektno vsebino. Van Sant postreže z intimno pripovedjo človeka, ki se spopada z lastnimi demoni in skuša najti pot do točke, kjer bo pripravljen odpustiti sebi za pretekle grehe. Film odlikuje vrhunska igralska zasedba, kjer Joaquin Phoenix v vlogi Callahana znova dokaže, da je prvorazredni igralec, še bolj pa presenetita komika Jack Black in Jonah Hill v bolj resnejših vlogah, ki kljub omejeni prezenci pustita močan vtis. Zgodba se sicer vrti okoli paraliziranega in trpečega umetnika, vendar film nikoli ne zapade v solzavost in namesto tega postreže z zdravo mero ironičnega humorja ter mnogimi navdihujočimi trenutki, ki gledalce ne bodo pustili ravnodušnega. Zato je nekoliko škoda, da se film Callahanovi karieri ilustratorja posveča zgolj mimogrede in s tem pri gledalcu pusti občutek rahle nerazvitosti lika in njegove zgodbe. Van Sant na več mestih načenja zelo provokativno problematiko o tem, da ljudje v dobi ekstremne politične korektnosti vse hitreje izgubljajo smisel za humor, vendatro so te teme zgolj bežno omenjene. Še bolj pa zmoti, da nekateri liki, ki so v Callahanovem življenju igrali pomembno vlogo (predvsem njegovo dekle Annu), v filmu izpadejo kot nepomembni statisti. Kljub napakam pa se je filmu težko upreti zaradi odlične igralske predstave Phoenixa in unikatnega šarma, ki ga lahko dostavi zgolj Van Sant.