Kdo vse je bil pokojni računalničar, poslovnež in vizionar Steve Jobs? Mnenja o njem se na več mestih močno nasprotujejo; eni ga obravnavajo za genija in tehnološkega maga, spet drugi pa v njem vidijo zgolj spretnega poslovneža in arogatnega bleferja. Soustanovitelj podjetja Apple, ki še danes predstavlja vodilno silo na področju izdelave prenosnih in tabličnih računalnikov, je ne glede na vse pomisleke človek, ki je pustil močan pečat pri razvoju moderne tehnologije, zato si kot tak “zasluži” filmsko biografijo. Pravzaprav že tri; televizijsko dramo Pirates of the Sillicon Valley, prvi uradni biografski film jOBS, kjer se je v eni od redkih resnejših vlog predstavil Ashton Kutcher in sedaj še pričujoča drama s preprostim naslovom Steve Jobs v režiji kultnega Dannyja Boyla in z Michaelom Fassbenderjem v glavni vlogi. Velja opozoriti, da ne gre za klasično filmsko biografijo, ampak bolj za presek Jobsovega življenja ob treh prelomnih dogodkih njegove kariere; predstavitvi računalnika Apple MacIntosh leta 1984, lansiranje produkta NeXt Cube leta 1988 in skoraj desetletje kasneje še nastop v San Franciscu, kjer je predstavljen iMac, revolucionarni izdelek na področju sodobne računalniške tehnologije. Vsa tri obdobja so zaznamovana z Jobsovimi osebnimi težavami; problematičen odnos z odtujeno hčerko Liso, kreativni spori z nekdanjim kolegom Stevom Wozniakom, sicer soustanoviteljem Appla ter večne grožnje njegovih nasprotnikov, ki mu privoščijo finančni neuspeh. Kot že rečeno, je Steve Jobs nekoliko drugačna filmska biografija, ki sicer še vedno sledi pravilom omenjenega žanra, vendar pa daje bistveno več poudarka na najpomembnejših trenutkih iz Jobsovega življenja kot pa da bi tega zajel v celoti. Ta pristop je drzen, svež in povečini filmu služi v korist, saj ustvari daleč najbolj kompleksen in realističen portret enega najbolj vplivnih mož v računalniški industriji, še posebej po zaslugi fenomenalnega Fassbenderja, ki si upravičeno zasluži oskarja za glavno moško vlogo. Nič slabši ni preostali igralski ansambel (celo Seth Rogen kot Wozniak je presenetljivo dober), krivično pa bi bilo pozabiti omeniti briljantno spisan scenarij, ki uspe pogosto dolgočasne teme ozadja računalniške industrije prikazati na gledljiv in informativen način. Nekatere gledalce bo morebiti zmotilo, da film na več mestih daje vtis gledališke predstave in ogromno poudarka nameni dialogom, vendar pa to v kombinaciji z odlično igro ne predstavlja večje napake. Steve Jobs je nedvomno ena boljših filmskih biografij leta 2015.

Velika Britanija, 1981. Vladavina Margareth Thatcher in obdobje napetosti med britansko vlado in vse glasnejšimi in agresivnejšimi zagovorniki neodvisnosti Irske. V zloglasnem zaporu Maze so pripadniki Ire prepuščeni golemu preživetju in oropanemu dostojanstvu s strani avtoritativnih paznikov, vendar pa to ponižanje ne zaustavi jeklene volje karizmatičnega zapornika Bobbyja Sandsa, ki se odloči zastopati svoja politična prepričanja z gladovno stavko do smrti. Hunger, sicer prvi celovečerec britanskega režiserja Steva McQueena, se ponaša s politično zelo obarvano zgodbo in zato je bil postavljen pod tveganje, da bi se razvil v družbeno moralko ali celo propagandni dolgčas. Na srečo ni film ne prvo, še manj pa drugo; McQueen se resda dotika političnega ozadja Sandsovega uporniškega akta, vendar to počne na izredno subtilen način in celo z določeno mero skepse do smiselnosti dejanj glavnega junaka in upravičenosti človekovega samožrtvovanja za višje cilje. Hunger je film z izredno nekonvencionalnim pripovednim tokom, ki bo najverjetneje razdelil gledalce na tiste, ki jim bo McQueenova umetniška drža vredna občudovanja, spet drugi pa bodo tarnali nad filmarjevo pretencioznostjo in močnim zatekam k art-house estetiki. A kljub temu je Hunger film, ki uspe svojo zgodbo predstaviti na unikaten in provokativen način; McQueen veliko pozornosti namenja močnemu kontrastu med idealiziranimi govori Thatcherjeve na temo boja za malega človeka in mračnim, nasilnim in tesnobnim vzdušjem zaporniških hodnikov, kjer se njen jekleni režim razgali v vsej svoji umazani podobi. Vse to pa kakopak ne bi imelo učinka brez fenomenalne igralske predstave žal pogosto podcenjenega Michaela Fassbenderja, ki se pred našimi očmi spremeni v živega okostnjaka in s tem znova subtilno razgali blišč in bedo uporniških dejanj brez jasne predstave, kaj bodo ta prinesla. Hunger je naporen, mučen in agresiven film z drzno umetniško vizijo, ki izpostavi večni boj med ranljivim posameznikom in krutimi sistemskimi mehanizmi.