Še preden je Michael Moore postal eden najbolj profiliranih dokumentaristov vseh časov (navkljub pogostim očitkom, da manipulira z dejstvi in jih prireja v svojo prid), je leta 1989 opozoril nase s celovečernim prvencem Roger and Me, enako duhovito kot tudi tragično razglednico njegovega rojstnega mesta Flint sredi težke gospodarske krize, ki jo povzroči množično zapiranje tamkajšnjih tovarn avtomobilskega podjetja General Motors. Tisti, ki je držal vse niti pri zaprtju tovarn, je bil tedanji generalni direktor podjetja Roger Smith, ki ga Moore tekom filma neuspešno išče, da bi z njim opravil intervju in ga soočil s posledicami njegovih odločitev. A lov za Rogerjem zavzema zgolj slabo tretjino filma; Moore namreč večino časa nameni pretresljivemu prikazu ekonomske krize, ki je prizadela mesto Flint, to pa hkrati skuša prikazati iz različnih perspektiv. Tako med drugim spremljamo dobrosrčnega lokalnega šerifa, ki mora z muko izvajati deložacije in zaradi neporavnavnih dolgov metati družine iz njihovih stanovanj, nagel porast kriminala na mestnih ulicah, lokalne posebneže, ki se z revščino in brezposelnostjo soočajo na najbolj ekstremne načine in tudi odzive širše javnosti (celo tedanjega ameriškega predsednika Ronalda Reagana) na krizo v Flintu. S takšnim pristopom uspe Mooru ustvariti večplasten in navkljub težki tematiki izredno gledljiv dokumentarec, ki je tako udaren, emocionalno močan in nepopustljivo kritičen, da ob njem gledalec s težavo ostane ravnodušen. Moore se obenem izkaže kot duhovit voditelj, ki s svojo značilno kapo, ohlapnimi oblačili in velikimi očali bije boj z kapitalističnimi mlini na veter, pri tem pa venomer ohranja smisel za humor in ironijo. Nekateri gledalci bodo sicer vihali nos nad tem, da Moore ustvarja t.i. “pornografijo revščine” in si ustvarja publiciteto na račun mizerije drugih ljudi, toda dejstvo ostaja, da je zgodba o Flintu hkrati zgodba vsakega malega mesta, ki ga je prizadel “idilični” kapitalizem. Še več; glede na to, kam je krenil svet v naslednjih treh desetletjih, je Roger and Me dandanes preroški in še vedno družbeno relavanten dokumentarec.

S porastom priljubljenosti interneta in naraščujoče prisotnosti globalnega občinstva na njem do nas prihajajo zgodbe ljudi, katere sicer srečujemo na vsakem koraku, vendar jih hkrati redko opazimo. Incel je izraz, ki je v sodobni popkulturi prisoten že več kot desetletje, vendar pa je prišel v ospredje širše javnosti šele v zadnjih letih; z njim označujemo mlade moške v (večinoma) zgodnjih 20. letih, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov niso zmožni vzpostaviti normalnega stika z nasprotnim spolom in so obsojeni na t.i. “neprostovoljni celibat”. Kratki dokumentarec Shy Boys: IRL režiserke Sare Gardephe skuša gledalcu v dobre pol ure predstaviti omenjeno tematiko skozi perspektive treh posameznikov, sicer članov spletnega “incel” foruma Love-Shy, njihova prezenca pa pri gledalcu lahko zbuja sočutje, zgraženje in posmeh. Tako med drugim naletimo na fanta, več kot očitno homoseksualca v zanikanju, z moralno spornimi pogledi na ženske in svet nasploh, samooklicanega strokovnjaka za zmenke, ki sicer še ni bil na nobenem zmenku in večino časa nameni risanju amaterskih stripov, ki služijo kot priročnik za učenje “incelov” ter osamljenega fotografa, ki zaradi svoje nizke samozavesti in sramežljivosti ni zmožen nagovoriti nobene ženske. Shy Boys: IRL bi glede na ponujen material lahko izpadel kot burleskni dokumentarec, kar do določene mere tudi je, vendar ga Gardephova hkrati uspe sestaviti v dovolj koherenten, gledljiv in informativen izdelek, da ga je še vedno moč obravnavati kot kompetentno filmsko delo. Ena od režiserkinih pametnih potez je ta, da se odpove naraciji in preprosto pusti značajsko raznolikim osebkom pred kamero, da vsak zase razvijejo svojo zgodbo in razmišljanja in preko tega gledalcu ponudijo vpogled v pogosto bizarni svet “incelov”. Dokumentarec iz tega potegne sklep, da incel ni nujno duševno motena in nesposobna oseba (četudi nekateri v filmu delujejo tako), ampak tudi posameznik z blažjimi oblikami tesnobe in nevrotičnosti, zaradi katerih v očeh nežnejšega spola izpadejo čudaško. Shy Boys: IRL je film, kateremu se pozna amaterskost in bi lahko bil še bolj poglobljen, vendar pa je pri opravljanju svojega poslanstva iskren, duhovit in neposreden dokumentarec o posameznikih, katerim je ljubezen samo v pogubo.