Mlada švedska okoljska aktivistka Greta Thunberg je nase prvič opozorila avgusta leta 2018 s petkovimi stavkami za čistejši planet in s svojim bojem navdihnila mnoge ljudi po vsem svetu, hkrati pa pritegnila pozornost številnih kritikov, ki njena dejanja označujejo za skrbno zrežirano medijsko manipulacijo in primer izkoriščanja nedolžnega otroka v politične namene. Verjetno je tudi v ta namen nastal dokumentarec I Am Greta, ki se želi distancirati od medijskega cirkusa, povezanega z Greto in mlado aktivistko prikazati v bolj prizemljeni oz. intimni luči. Tako smo med drugim priča čustvenim prizorom, ko oče prepričuje Greto, da svoj aktivizem jemlje preveč resno in da mora poskrbeti za in za svoje zdravje ali pa ko se Greta z ladjico odpravi v Ameriko in med glasnim bučanjem valov s solzami v očeh hrepeni po varni vrnitvi domov, dokumentarec pa je najbolj pogumen in polemičen v momentih, ko Greta podvomi v iskrenost ljudi, ki ji sledijo na njenem pohodu za lepšo prihodnost planeta. Škoda le, da je teh trenutkov nekoliko premalo, da bo pričujoči dokumentarec izpadel bolj pristno in manj površinsko. Okoljska kriza, ki je Greto vzpodbudila k aktivizmu je v filmu namreč prikazana zelo poenostavljeno in je zreducirana na nizanje melodramatičnih napovedi tipa “ukrepajmo, da ne bo prepozno” in “čas za akcijo je sedaj”, katere poslušamo že vrsto desetletij in glede na to, da skuša film prepričati gledalca, da je Greta pametnejša od večine odraslih, bi pričakovali nekoliko bolj poglobljeno razlago okoljskih težav in predvsem rešitev zanje. Gretini medijski nastopi so prav tako prikazani kot prazen spektakel za množice, ki lovi pozornost (kar Greta tudi sama prizna), kar bi dokumentarec lahko problematiziral, vendar namesto tega so zmontirani kot promo filmčki, katerih edini namen je Greto idealizirati. I Am Greta je tako dokumentarec, namenjen zgolj tistim, ki Greto podpirajo, medtem ko njeni kritiki ali pa tisti, ki bi o njej radi izvedeli kaj več, od njega ne bodo vzeli ničesar, kar niso že ujeli v medijih ali na internetu.

Mesto Sarajevo je bilo leta 1994 vse prej kot primeren kraj za organizacijo kateregakoli dogodka, kaj šele koncerta legendarnega heavy metal pevca Bruca Dickinsona iz skupine Iron Maiden.Vojna v Bosni je tedaj dosegla svoj nasilni vrhunec, Sarajevo pa se je znašlo v središču kaosa, zaznamovanega z vsakodnevnim bombardiranjem mesta in bežanjem civilnega prebivalstva pred ostrostrelci. In na pogorišču vojne norosti se je rodila ena od najbolj navdihujočih in ganljivih zgodb glasbene zgodovine, katero pokrije dokumentarec Scream for Me Sarajevo. Film spremlja napeto in dramatično pot Dickinsona in njegove spremljevalne zasedbe, da bi se prebila preko frontnih linij do Sarajeva in tam odigrala koncert, ki je mnogim prebivalcem pomenil bolj kot lastno življenje. Kar je tudi razumljivo; v vsem kaosu, nasilju, smrti in trepetanju, če boš uspel preživeti naslednji dan, je Dickinsonov nastop pomenil močno simbolično luč upanja, ko so predvsem mladi za nekaj ur prenehali razmišljati o tem, da se svet okoli njih ruši in da ljudje umirajo. In ravno ta koncert je dal Sarajevu tisto, kar potrebuje; možnost izražanja lastne jeze in frustracij skozi jezno kitarsko glasbo, ki je marsikomu rešila življenje. Toda Scream for me Sarajevo je mnogo več kot dokumentarec o odrešilni moči glasbe; je tudi neprecenljiv dokument konfuznih časov, ko se je mladina soočila s kaosom, katerega ni razumela ter opomnik o nesmiselnosti brutalnih balkanskih vojn, kjer je življenje izgubilo ogromno nedolžnih ljudi. In četudi je vojna v Bosni še danes precej občutljiva tema, jo režiser Tarik Hodzič razgali brez političnih komentarjev in manipulacij z dejstvi. Nenazadnje pa; Scream for me Sarajevo je v prvi vrsti dokumentarec o odrešilni moči glasbe sredi okolja, ki je skorajda izgubilo upanje.