“Rečemo jim ameriške sanje, saj lahko verjameš vanje zgolj v spanju,” je eden od najbolj znamenitih citatov legendarnega ameriškega komika Georgea Carlina, ki domiselno služi kot uvod v minimalistično psihološko srhljivko Ghosts of the Void režiserja in scenarista Jasona Millerja. Film, ki se z izjemo občasnih flashbackov v celoti odvije na zapuščenem parkirišču ob robu gozda, spremlja mlad par Jen in Tylerja, ki so se jima “ameriške sanje” sesule v prah; on je neuspešen pisatelj, ki ga preganjajo alkoholizem in duševne težave, ona pa ni zmožna obeh finančno vzdrževati, zato posledično izgubita hišo in se znajdeta na begu pred izterjevalci dolgov. Dvojica se zaradi pomanjkanja denarja odloči noč preživeti v svojem avtomobilu, vendar pa kmalu zgrožena ugotovi, da ju zasleduje trojica zamaskiranih neznancev. Osrednji zaplet deluje kot neposredna kopija uspešnice The Strangers, vendar pa Miller sprva predvidljivo zgodbo odpelje v popolnoma nepričakovano smer; režiserja bolj kot akcija in grozeč suspenz zanima razvoj poglobljene karakterne drame z družbenim komentarjem o žalostnih usodah posameznikov, ki v dirki za sanjami izgubijo vse, obenem pa so se prisiljeni soočiti s svojimi najbolj temačnimi osebnimi demoni. Ta pristop je več kot dobrodošel, vendar pa bi znal pri tistih gledalcih, ki od filma pričakujejo klasično grozljivko, naleteti na močan odpor; Miller več kot polovico časa nameni prikazu toksičnega obnašanja in ekonomske negotovosti v življenju osrednjih likov, kar se izkaže za dobro potezo, saj s tem film postane bolj poglobljen in iskren. Filmu so v veliko pomoč tudi prepričljiva glavna igralca Tedra Millan in Michael Reagan, dobro izkoriščena lokacija ter zadušljiva temačna atmosfera, ki venomer ohranja visok nivo psihološkega suspenza. Ghosts of the Void je film, ki ga včasih pestijo (pre)počasen tempo in pomanjkanje jasnih odgovorov, vendar pa predstavlja zanimiv odmik od tipičnega invazivnega slasherja, ki jih je trg grozljivk poln.

Norvežan André Øvredal je nekoliko podcenjen filmar, ki se je v preteklosti že izkazal z več kot spodobnimi grozljivkami kot so Trollhunter, The Autopsy of Jane Doe, Scary Stories to Tell in the Dark in The Last Voyage of Demeter, pri tem pa je izkazal veliko obrtniške spretnosti in splošnega razumevanja pravil žanra. Nič drugače ni tudi pri filmu Passenger, ki ostaja trdno zasidran v vodah tipične moderne nadnaravne grozljivke, ki se tokrat premeša z elementi filma ceste; zgodba spremlja par Maddie in Tylerja, ki se odločita pustiti službi in postati nomada, ki potujeta po Ameriki v svojem avtodomu. Dvojica je neke noči priča hudi prometni nesreči, zato priskočita na pomoč, vendar pa ju kmalu zatem začne zasledovati demonska entiteta, Maddie pa medtem glodajo dvomi o tem, če je življenje na cesti tisto, kar si v resnici tudi želi. Passenger je v svojem bistvu dokaj klišejska grozljivka, ki se pogosto zanaša na preverjetne trike iz modernih predstavnikov žanra, kar med drugim kakopak pomeni (pre)obilico nenadnih skokov kamero, pospremljenih z bučno orkestralno glasbo, kjer si je Øvredal tokrat res dal duška. Kar je nekoliko škoda, saj film večkrat postreže z izredno napetimi prizori počasnega grajenja suspenza, ki jih spremljajo prepričljiva skrivnostna in temačna atmosfera (eden od takšnih prizorov tudi premeteno uporabi kadre iz filmske klasike Roman Holiday, ki se projecira na improvizirano platno v gozdu), s tem pa Øvredal dokaže, da je mojster napetosti in groze, vendar pa je njegov talent vedno znova zadušen pod težo splošne predvidljivosti, ki okuži zgodbo. Na srečo Passenger ne pade v čisto povprečje, še posebej zaradi všečnih osrednjih likov in že omenjenih spretno zrežiranih prizorov, vendar pa se zdi, da bi se film z nekoliko manj ziheraštva in bistveno več poguma lahko brez težav razvil v presežek. Tako pa smo na koncu deležni kompetentno narejene, vendar nekoliko nenavdihnjene žanrske zabave.