Če iščete filmskega avtorja, ki z vsakim izdelkom uspe razdeliti tako občinstvo kot kritike, potem je danski režiser Nicolas Winding Refn pravi odgovor za vas. Fear X, skrivnostni triler o varnostniku (John Turturro), ki skuša razkriti identiteto morilca svoje žene, je predstavljal Refnovo prvo plovbo v mednarodne filmske vode, vendar pa se je njegova usoda končala klavrno; film je ob izidu postal velika finančna katastrofa in v bankrot spravil Refnov studio Jang Go Star. Kar je velika škoda, saj je Fear X izredno unikaten in provokativen avtorski izdelek, ki bi ga lahko uvrstili med “spregledane mojstrovine”. Ne glede na to, kaj si mislimo o njegovih filmih, je Refn mojster prepletanja komercialnega in umetniškega oz. je mojster vnašanja pristnih artističnih trenukov v sicer na prvi pogled precej klasične filmske zaplete. Motiv maščevanja že dolgo časa ne predstavlja novosti, vendar pa tega Refn predstavi skozi prizno tesnobne in surrealne nočne more, kjer je potovanje pomembnejše od cilja oz. odgovorov na vprašanja glavne uganke. K temu še dodajmo močno vizualno podobo, ki veliko dolguje Davidu Lynchu, mojstrsko tempiran suspenz in odlično igro vedno podcenjenega Torturra in rezultat je Fear X, čudovita frustracija, v katero se zahteven gledalec z veseljem spusti in izgubi.

Ocena 5

Steven Soderbergh je avtor, katerega že od nekdaj globoko cenim, četudi mnogo njegovih filmov ne bi uvrstil med mojstrovine. Pri njemu najbolj cenim žanrsko barvitost izdelkov, ki kljub tematski in stilski raznolikosti vedno ohranijo njegov avtorski pečat. Takšen je tudi svojevrstni filmski eksperiment, poimenovan The Good German, ki je po vzdušju in vizualni plati izvrstna imitacija klasičnega filma noir in vseh elementov, ki spadajo zraven; posnet v črno-beli tehniki s poudarjenim kontrastom med svetlobo in temo, močno obrazno mimiko igralcev in melodramatično glasbeno podlago. Po vsebinski plati gre za več kot očitni Soderberghov poklon večni romantični klasiki Casablanca, le da je tokrat dogajanje postavljeno med ruševin povojnega Berlina, kjer poteka konferenca zavezniških sil o ureditvi sveta po padcu nacističnega režima. V središču napetega političnega ozračja se znajde tudi ameriški novinar (Sodeberghov stalni sodelavec George Clooney), ki preiskuje skrivnostni umor prevarantskega vojaka, pri tem pa sreča svojo nekdanjo ljubezen, ki je bila z umorjenim skrivnostno povezana. Pričujoči film najde ustrezno ravnotežje med kompleksno vsebinsko zasnovo ter prefinjenim mračnim stilom, četudi so nekatere filmske reference na zgoraj omenjeno klasiko malce preveč očitne in s tem postavijo režiserjev avtorski pečat nekoliko v ozadje. Kljub temu pa je The Good German izredno posrečen filmski eksperiment, še posebej za ljubitelje dobrih starih filmov noir.

Ocena 4