David Mamet je za mojo malenkost nekaj podobnega kot Christopher Nolan; že samo ime je dovolj močan garant za kvalitetno vsebino. Mamet je namreč vrhunski dramatik, ki je s svojimi številnimi igrami pustil velik vtis, njegov zaščitni znak pa so pikri dialogi, kompleksna vsebina in liki v večnem konfliktu s bodisi ljudmi okoli sebe ali pa kar s samim sabo. Glavni junak dramatičnega trilerja Edmond spada med slednje; navidez ugledni možakar iz Manhattna, ki nekega večera ugotovi, da ni zadovoljen. Težava je zgolj v tem, da ni povsem prepričan, kaj je tisto, kar ga dela praznega, zato poskuša najti vse možne ventile, da bi se dokopal do odgovora. Kar sledi, je Edmondova nespečna pot skozi labirinit striptiz klubov, bordelov, podzemnih železnic in gostiln, kjer se zapleta v besedne dvoboje z mimoidočimi, dokler mu ne poči film in v njem zavre potreba po nasilju. Edmond je za ogled kar naporen film, saj se spusti v najtemnejše predele posameznikove psihe in razgali njegovo razklano dušo, ki je oropana plemenitosti in načelnosti, ostane pa le jeza, razočaranje, nestrpnost do drugačnosti ter spoznanje, da je praznina sveta zgolj odslikava neke drugega praznine, ki biva v nas samih. William H. Macy je v glavni vlogi fantastičen in idealna izbira za razočaranega moškega srednjih let, preostali igralski ansambel, kjer dominirata Julia Stiles in Joe Mantegna, pa prav tako ni od muh. Nasploh uspe Memet ustvariti še eno malo mojstrovino, ki izvrstno odslikava duh časa in gledalca razvaja z inteligentnim scenarijem ter ostrino, ki je enako humorna kot tudi pretresljiva. Tako kot naša življenja.

Melanie Laurent si je kariero ustvarila resda kot igralka, vendar pa je manj znano dejstvo to, da se je večkrat preizkusila v vlogi režiserke. Letos se predstavlja z novim režijskim poskusom, mračnim dramatičnim trilerjem Galveston, kjer v glavnih vlogah blestita nekoliko podcenjeni Ben Foster in se bolj obetajoča Elle Fanning. Film se vrti okoli mafijskega plačanca Royja, ki mu lastni delodajalci obrnejo hrbet in se ga želijo po hitrem postopku, vendar pa Roy uspe zbežati svojim napadalcem in skleniti nenavadno prijateljstvo z mlado prostitutko, s katero pobegne v mesto Galveston in načrtuje svoje maščevanje. Film odlikuje predvsem karizmatični nastop glavnih igralcev, ki uspeta razviti pristen prijateljski odnos z minimalno rabo dialogo in zato toliko več poetičnih trenutkov, ki nadomestijo pripovedno nit. Takšen pristop je razumljiv, saj se film ne more pohvaliti z ravno izvirno zgodbo, čeprav mu je treba priznati, da se v sklepnem dejanju suvereno izogne vsem klišejem in dostavi preprost, toda izredno emocionalen razplet dogodkov. A kar bi Galveston najbolj potreboval, je nekoliko več dorečenosti na vsebinski ravni, saj se zdi, da Laurentova preceni gledalčeve zmogljivosti razumevanja dogodkov in mu ponudi preveč prostora za svobodno interpretacijo. S tem načeloma ni nič narobe, toda v primeru pričujočega filma se zdi, da zgodbi nekaj manjka in da bi ta potrebovala več sledi, ki bi gledalca lažje seznanile z dogajanjem in ga nenazadnje tudi čustveno povezala z glavnimi junaki in njihovimi usodami. Kljub pretirani nedorečenosti je Galveston kompetentno narejen noirovski triler, ki bo zadovoljil zahtevnejše gledalce.