Britanska surova drama London to Brighton gledalcu ne prizanaša z brutalnostjo že od samega začetka; Kelly, prostitutka v srednjih letih, neke noči v družbi 11 – letne deklice Joanne obišče premožnega kriminalca s pedofilskimi nagnjenji. Ko se ta nasilno znese nad Joanne, jo Kelly požrtvovalno reši in nato se dvojica znajde na begu iz Londona v Brighton, za petami pa so jima histerični zvodniki in družinski člani umorjenega lopova. Režiser in scenarist Paul Andrew Williams s kamero iz prve roke, umazanimi barvami (ironično je največ barv moč uzreti v stanovanju pedofilskega kriminalca), naturalistično igro ter hitrim tempom razkrije vsakdanjik ljudi, potisnjenih na rob družbe, kjer ni prostora za moralo in sta edini prisotni življenjski vrednoti denar ter nasilje. Film prepričljivo izpostavi kontrast med surovim okoljem, v katerem se glavni junakinji nahajata ter njun občutek za humanost, ki je žal pogosto nezaželjen in ju pripelje v še več težav. London to Brighton je nesentimentalna, brutalna in surova razgledenica iz pekla, katerega nekateri prestajajo vsak dan.

Ocena -5

Joaquin Phoenix se je v svoji dolgoletni karieri večkrat izkazal kot igralec, ki se ne boji tveganj in brezsramno nateguje svoje občinstvo z ekscentričnimi izpadi ter neprilagojenim obnašanjem. Zato je tudi nastop v čudaškem kriminalnem trilerju You Were Never Really Here več kot primeren zanj. Pravzaprav si nikogar drugega ne moremo predstavljati v glavni vlogi kot Phoenixa s svojim hladnim obrazom, katerega ni nikoli moč povsem prebrati, ravno to pa sproža enako mero strašljivosti kot fascinacije. V pričujočem filmu nastopa kot Joe, zmedeni vojni veteran in nekdanji agent FBI, ki se sedaj preživlja kot naročen lovec na glave. Nekega dne sprejme ponudbo, da bi poiskal že dlje časa pogrešano senatorjevo hčerko, vendar pa se naloga izkaže za bistveno težjo kot se je sprva zdelo. You Were Never Really Here je nenavaden film, ki ga težko opišem z besedami, saj predstavlja unikat tako na vizualnem kot vsebinskem področju. Zgodba na površju ne predstavlja novosti, vendar pa je ključno to, da režiserka in scenaristka Lynne Ramsay na preverjenem terenu poskrbi za mnogo nepričakovanih zapletov in vlogo pripovednika zaupa mračnim podobam, mamljivi elektronski glasbi in obrazni mimiki igralcev kot pa dialogom. Noirovsko zasnovan triler izvrstno zajame občutke posttravmatskega stresa in venomer postavlja gledalca pred vprašanje, kjer se končajo sanje in začne resničnost. K temu prištejmo še magnetno Phoenixovo igro, ki bi si za vlogo zaslužil Oskarja, pogoste izlete v območje surrealnega in edinstveno mešanico elementov filma noir v moderno dramo o nasilju in odrešitivi. Zgodba gledalce ne drži za roko in to ga lahko močno ujezi, vendar pa je ravno ta nekonvencionalna drža tisto, kar daje ogromno razlogov za večkratni ogled filma. Včasih je neka stvar tako čudaška in drugačna, da jo je treba preveriti večkrat. Kandidat za film leta.