“Oktobra 1994 so v gozdovih blizu mesteca Burkitsville, Maryland med snemanjem dokumentarca neznano kam izginili trije študenti. Leto dni kasneje so našli njihove posnetke.” S temi napisi na črnem ozadju se začne uvod v eno od najbolj razvpitih in dobičkonosnih neodvisnih filmskih grozljivk vseh časov, The Blair Witch Project (v nadaljevanju TBWP). Film režiserjev in scenaristov Daniela Myricka in Eduarda Sancheza je šolski primer gverilske produkcije, ki je z iznajdljivostjo ter verjetno enim najboljših marketingov v zgodovini filma dokazala, da lahko polniš kinodvorane širom po svetu tudi s filmom, ki je posnet praktično za drobiž, v njem pa nastopajo povsem neznana igralska imena. Končni rezultat? TBWP je postal velikanska finančna uspešnica, ki je v blagajne prinesla skoraj 250 milijonov dolarjev, hkrati pa je dotedaj bolj obskuren podžanr “filmov z najdenimi posnetki” (found footage) predstavila širšemu občinstvu. The Blair Witch Project daje vtis popolne avtentičnosti tudi na tehnični ravni; s tresočo kamero (gledamo tisto, kar snemajo glavni junaki), ki je pri mnogih gledalcih povzročala občutek slabosti, nenadnimi rezi ter posnetki namerno slabše kvalitete, ki so še dodatno poudarili gverilsko naravo filma. The Blair Witch Project je hkrati grozljivka, ki ne pokaže in pojasni skoraj ničesar in to nepričakovano deluje v njen prid. Odsotnost in nevidnost tokrat postaneta glavna vira strahu, ki gledalcu zleze pod kožo in ne spusti iz svojih rok vse do nastopa odjavne špice, do tja pa ga čakajo morasto ozračje, psihološko naporna ekskurzija v srce teme in neverjetno avtentična igra osrednje trojice, kjer je posebej briljantna Heather Donahue kot ukazovalna in trmoglava režiserka, ki je obsedena z gledanjem resničnosti skozi filter kamere. The Blair Witch Project je brez kančka dvoma ena najboljših filmskih grozljivk vseh časov.